Predstavitev papeževe poslanice za svetovni dan miru
Objava:
28. 12. 2004 / 11:03
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
17.05.2021 / 14:03
Predstavitev papeževe poslanice za svetovni dan miru
Kaj želi povedati letošnja poslanica, ki kot geslo navaja besede apostola Pavla »Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim« (Rim 12,21). Čeprav si tako svetovna javnost in državniki kot tudi Cerkev, druge ustanove, skupine in posamezniki na različne načine prizadevajo za mir, še vedno tlijo ali nastajajo celo nova žarišča, ki ogrožajo mir na svetovni in lokalni ravni.
Janez Pavel II.
POSLANICA ZA SVETOVNI DAN MIRU 1. januarja 2005:
»Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim« (Rim 12,21)
Svetovni dan miru, ki gaje pričel papež Pavel VI. (1963_1978) s posebno poslanico za dan miru, 1. januarja 1968, nadaljuje sedanji papež Janez Pavel II. (1978). Poslanice so postale stalnice, ki nudijo teološke in družbene utemeljitve glede prizadevanj posameznikov, skupin, ustanov katoliške Cerkve in drugih civilnih ustanov za mir v svetu. Poslanice so hkrati dragocen dokument časa, v katerem živimo. Ob besedah, vzetih navadno iz Svetega pisma ali papeških okrožnic o družbenem nauku Cerkve, obravnavajo poslanice žgoča svetovna družbena vprašanja. Dovolj je, da omenimo gesla ali ključne besede poslanic zadnjih nekaj let: vedno aktualna naloga: vzgoja za mir (2004), mir na zemlji - trajna naloga (2003), mir je sad pravičnosti, pravičnosti pa ni brez odpuščanja (2002).
dr. Janez Gril, msgr. Santos Abril y Castelló, dr. Rafko Valenčič
Kaj želi povedati letošnja poslanica, ki kot geslo navaja besede apostola Pavla »Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim« (Rim 12,21). Čeprav si tako svetovna javnost in državniki kot tudi Cerkev, druge ustanove, skupine in posamezniki na različne načine prizadevajo za mir, še vedno tlijo ali nastajajo celo nova žarišča, ki ogrožajo mir na svetovni in lokalni ravni. Afrika (Sudan, Slonokoščena obala), Palestina, Irak, teroristični napadi ne nehajo ogrožati svetovnega miru. Posamezniki so, kakor se zdi, nemočni pred trajno rešitvijo teh vprašanj.
Poslanica izhaja iz dejstva, da je »mir je dobrina, ki jo širimo z dobrim« (št. 1). Gre za več razsežnosti: (1) mir ni zgolj delo in prizadevanje politikov, marveč vsakega človeka; (2) mir je etična dobrina, za kateri si je treba prizadevati najprej z moralnimi držami in ravnanji; (3) ta ravnanja so trajna naloga vzgoje na vseh ravneh - osebni in skupni. Logika dosedanjega ravnanja je pogosto drugačna: je sovraštvo in maščevanje - oko za oko, zob za zob; če te kdo udari, mu vrni še z močnejšim udarcem; ne samo obrambna, marveč preventivna vojna; nad terorizem ne gremo sicer s terorizmom, vprašanje paje, ali izbiramo ustrezna sredstva. Zla ni mogoče premagati s hudim; zakrknjenost je duhovna slepota, še več, je hudobija. Čeprav se zapira pred dobrim, je edina pot in možnost, da drugega razorožimo - delati dobro, odpuščati, ljubiti.
Vprašanja niso nova; so spremljevalke življenja od začetka človeškega rodu, kakor govorijo nešteti svetopisemski primeri. Zlo m deterministična zakonitost (nuja), niso brezimni primeri, marveč so dejanja, ki imajo svoje ime (laž, kraja, sovraštvo, sebičnost, nasilje, umor), tudi ime storilca, to je konkreten človek, ki izbira med dobrim in hudim in se svobodno odloča. Kakor se lahko upre Bogu, tako se upre sočloveku. V tem trenutku je v svetu zlasti prisotno nasilje: v Afriki in na Bližnjem vzhodu, med narodi in državami, med skupinami in plemeni.
Poleg (1) vzgoje in oblikovanja vesti, to je človekovih najbolj osebnih duhovnih danosti in zmožnosti, (2) poleg priznanja in spoštovanja splošnega moralnega zakona, ki ga odkrivamo ljudje vseh časov in kultur v notranjosti, v razumu in vesti, omenja poslanica (3) skrb za skupno blaginjo kot pomemben dejavnik prizadevanja za mir. Skupna blaginja je več kot vsota gmotnih dobrin. Obsega delo »z« drugim in »za« drugega, je skrb za dobro bližnjega kot za lastno dobro, je sad osebnega prizadevanja in prizadevanja družbe, ki ustvarja pogoje za osebno in skupno delovanje, za sodelovanje med posamezniki in narodi na vseh ravneh;
kaže se predvsem v spoštovanju človeka, njegovega dostojanstva in poklicanosti, njegove presežne (transcendentne) naravnanosti, kije Bog. V tem smislu poslanica ponavlja spoznanja družbenega nauka Cerkve, da zemeljske dobrine (bogastvo zemlje in duha, dobrine kulture, znanja in razvoja) pripadajo vsem ljudem in vseh rodov. Zato je treba dobrino miru obravnavati »v povezavi z novimi dobrinami, ki izhajajo iz znanstvenega spoznanja in tehnološkega razvoja« (št. 7). Boj proti revščini in boleznim, prizadevanje za uveljavitev pravnega reda, za varnost in mir v svetu ..., vse to so dobrine, za katere si morajo vsi prizadevati. Posebno skrb je treba nameniti odpravi revščine, ki bremeni dežele v razvoju. K temu prispevajo svoj delež izbris zunanjega dolga, primerne in sprejemljive naložbe, pravično delovanje mednarodnih ustanov pri razdelitvi in rabi dobrin, solidarnost in pomoč bogatih držav pri vsestranskem razvoju nerazvitih. Kar zadeva Cerkev, želi biti pri svojem delu zvesta »prednostni izbiri/ljubezni do revnih« (št. 8), ki jo predlaga tudi drugim ustanovam.
Moralno načelo »premagati hudo z dobrim« ni zgolj načelo osebnega etičnega ravnanja, ki ga predlaga evangelij, marveč je tudi načelo skupnega delovanja, ravnanja držav in ustanov. Ne obstajata dve morali: osebna in skupna. Človek kot prvenstveni dejavnik moralnega delovanja in oblikovalec lastne moralne podobe, je tudi dejavni oblikovalec odnosov in družbe. Človek, ki skrbi za takšno moralno (samo)oblikovanje, bo našel načinov tudi za ustrezno oblikovanje širše družbe in mednarodnih odnosov. Cerkev sebi m drugim kliče v spomin, da je zakon osebnega in skupnega razvoja krepost ljubezni, da nam je Kristus, novi človek, pokazal pot uresničevanja vsestranskega razvoja in dopolnitve.
dr. Rafko Valenčič
NAROČAM
POSLANICA ZA SVETOVNI DAN MIRU 1. januarja 2005:
»Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim« (Rim 12,21)
Svetovni dan miru, ki gaje pričel papež Pavel VI. (1963_1978) s posebno poslanico za dan miru, 1. januarja 1968, nadaljuje sedanji papež Janez Pavel II. (1978). Poslanice so postale stalnice, ki nudijo teološke in družbene utemeljitve glede prizadevanj posameznikov, skupin, ustanov katoliške Cerkve in drugih civilnih ustanov za mir v svetu. Poslanice so hkrati dragocen dokument časa, v katerem živimo. Ob besedah, vzetih navadno iz Svetega pisma ali papeških okrožnic o družbenem nauku Cerkve, obravnavajo poslanice žgoča svetovna družbena vprašanja. Dovolj je, da omenimo gesla ali ključne besede poslanic zadnjih nekaj let: vedno aktualna naloga: vzgoja za mir (2004), mir na zemlji - trajna naloga (2003), mir je sad pravičnosti, pravičnosti pa ni brez odpuščanja (2002).
dr. Janez Gril, msgr. Santos Abril y Castelló, dr. Rafko Valenčič
Kaj želi povedati letošnja poslanica, ki kot geslo navaja besede apostola Pavla »Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim« (Rim 12,21). Čeprav si tako svetovna javnost in državniki kot tudi Cerkev, druge ustanove, skupine in posamezniki na različne načine prizadevajo za mir, še vedno tlijo ali nastajajo celo nova žarišča, ki ogrožajo mir na svetovni in lokalni ravni. Afrika (Sudan, Slonokoščena obala), Palestina, Irak, teroristični napadi ne nehajo ogrožati svetovnega miru. Posamezniki so, kakor se zdi, nemočni pred trajno rešitvijo teh vprašanj.
Poslanica izhaja iz dejstva, da je »mir je dobrina, ki jo širimo z dobrim« (št. 1). Gre za več razsežnosti: (1) mir ni zgolj delo in prizadevanje politikov, marveč vsakega človeka; (2) mir je etična dobrina, za kateri si je treba prizadevati najprej z moralnimi držami in ravnanji; (3) ta ravnanja so trajna naloga vzgoje na vseh ravneh - osebni in skupni. Logika dosedanjega ravnanja je pogosto drugačna: je sovraštvo in maščevanje - oko za oko, zob za zob; če te kdo udari, mu vrni še z močnejšim udarcem; ne samo obrambna, marveč preventivna vojna; nad terorizem ne gremo sicer s terorizmom, vprašanje paje, ali izbiramo ustrezna sredstva. Zla ni mogoče premagati s hudim; zakrknjenost je duhovna slepota, še več, je hudobija. Čeprav se zapira pred dobrim, je edina pot in možnost, da drugega razorožimo - delati dobro, odpuščati, ljubiti.
Vprašanja niso nova; so spremljevalke življenja od začetka človeškega rodu, kakor govorijo nešteti svetopisemski primeri. Zlo m deterministična zakonitost (nuja), niso brezimni primeri, marveč so dejanja, ki imajo svoje ime (laž, kraja, sovraštvo, sebičnost, nasilje, umor), tudi ime storilca, to je konkreten človek, ki izbira med dobrim in hudim in se svobodno odloča. Kakor se lahko upre Bogu, tako se upre sočloveku. V tem trenutku je v svetu zlasti prisotno nasilje: v Afriki in na Bližnjem vzhodu, med narodi in državami, med skupinami in plemeni.
Poleg (1) vzgoje in oblikovanja vesti, to je človekovih najbolj osebnih duhovnih danosti in zmožnosti, (2) poleg priznanja in spoštovanja splošnega moralnega zakona, ki ga odkrivamo ljudje vseh časov in kultur v notranjosti, v razumu in vesti, omenja poslanica (3) skrb za skupno blaginjo kot pomemben dejavnik prizadevanja za mir. Skupna blaginja je več kot vsota gmotnih dobrin. Obsega delo »z« drugim in »za« drugega, je skrb za dobro bližnjega kot za lastno dobro, je sad osebnega prizadevanja in prizadevanja družbe, ki ustvarja pogoje za osebno in skupno delovanje, za sodelovanje med posamezniki in narodi na vseh ravneh;
kaže se predvsem v spoštovanju človeka, njegovega dostojanstva in poklicanosti, njegove presežne (transcendentne) naravnanosti, kije Bog. V tem smislu poslanica ponavlja spoznanja družbenega nauka Cerkve, da zemeljske dobrine (bogastvo zemlje in duha, dobrine kulture, znanja in razvoja) pripadajo vsem ljudem in vseh rodov. Zato je treba dobrino miru obravnavati »v povezavi z novimi dobrinami, ki izhajajo iz znanstvenega spoznanja in tehnološkega razvoja« (št. 7). Boj proti revščini in boleznim, prizadevanje za uveljavitev pravnega reda, za varnost in mir v svetu ..., vse to so dobrine, za katere si morajo vsi prizadevati. Posebno skrb je treba nameniti odpravi revščine, ki bremeni dežele v razvoju. K temu prispevajo svoj delež izbris zunanjega dolga, primerne in sprejemljive naložbe, pravično delovanje mednarodnih ustanov pri razdelitvi in rabi dobrin, solidarnost in pomoč bogatih držav pri vsestranskem razvoju nerazvitih. Kar zadeva Cerkev, želi biti pri svojem delu zvesta »prednostni izbiri/ljubezni do revnih« (št. 8), ki jo predlaga tudi drugim ustanovam.
Moralno načelo »premagati hudo z dobrim« ni zgolj načelo osebnega etičnega ravnanja, ki ga predlaga evangelij, marveč je tudi načelo skupnega delovanja, ravnanja držav in ustanov. Ne obstajata dve morali: osebna in skupna. Človek kot prvenstveni dejavnik moralnega delovanja in oblikovalec lastne moralne podobe, je tudi dejavni oblikovalec odnosov in družbe. Človek, ki skrbi za takšno moralno (samo)oblikovanje, bo našel načinov tudi za ustrezno oblikovanje širše družbe in mednarodnih odnosov. Cerkev sebi m drugim kliče v spomin, da je zakon osebnega in skupnega razvoja krepost ljubezni, da nam je Kristus, novi človek, pokazal pot uresničevanja vsestranskega razvoja in dopolnitve.
dr. Rafko Valenčič
NAROČAM
