Pravzaprav smo vsem sedmim kandidatkam in kandidatom postavili enakih šest vprašanj, med njimi tudi takšna, na katera običajno na soočenjih ne odgovarjajo, denimo o ločitvi Cerkve in države, o vlogi kristjanov v družbi, o tem, kaj bi se pogovarjali s svetim očetom, o udeležbi na mašah za domovino.

Odgovarjajo: dr. Anže Logar (neodvisni kandidat s podporo SDS), dr. Nataša Pirc Musar (neodvisna kandidatka s podporo Piratske stranke in Stranke mladih – zelenih Slovenije), dr. Milan Brglez (SD in Gibanje Svoboda), Janez Cigler Kralj (NSi), dr. Vladimir Prebilič (Vesna – zelena stranka) in Sabina Senčar (Resni.ca). Do objave članka na naša vprašanja ni odgovoril Miha Kordiš (Levica), njegove odgovore bomo, če jih bomo prejeli, dodali naknadno.

Dr. Anže Logar. FOTO: Rok Rakun

Če bi se kot predsednica ali predsednik srečali s papežem, o čem bi se želeli z njim pogovarjati?

Dr. Anže Logar: Nadaljeval bi najin pogovor ob moji prvi priložnosti srečanja z njim decembra 2020 in potem pozneje v delegaciji predsednika Boruta Pahorja februarja 2022. Srečanje s papežem Frančiškom je name naredilo izreden vtis. Papež Frančišek nadaljuje delo svojih predhodnikov v zavesti pomena, ki ga imajo religije, medreligijski in medkulturni dialog za mir v svetu, pa tudi za vsestranski človekov razvoj. Povabil bi ga v Slovenijo, ki jo tudi po zaslugi argentinskih Slovencev sicer že dobro pozna.

 Dr. Nataša Pirc Musar: Zagotovo o tem, kaj se da storiti za mir v svetu. Papež Frančišek uživa mednarodni ugled, s katerim bi morda lahko odigral vlogo posrednika pri vzpostavitvi premirja v grozljivi moriji v Ukrajini. S svojo odprtostjo, posluhom za okoljske probleme in kritiko nepravične družbene ureditve si je pridobil spoštovanje mnogih, ki so sicer na nasprotnih bregovih. To kaže tudi njegov uspeh pri posredovanju za vzpostavitev diplomatskih odnosov med tako nasprotnima državama, kot so ZDA in Kuba.

Dr. Milan Brglez: S papežem Frančiškom sem se že srečal kot predsednik Državnega zbora in je name pustil izjemen vtis. Prav tako blagopokojni kardinal Sodano in kardinala Ravasi ter Gallagher. Tema razgovorov s papežem bi po mojem tekla o odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem. Ti so dobri, je pa še prostora, da bi bili še boljši.

Janez Cigler Kralj: Prosil bi ga za blagoslov in ga povabil na obisk v Slovenijo.

Dr. Vladimir Prebilič: V prvi vrsti bi se želel pogovarjati o miru in kaj lahko skupaj naredimo za to. Mislim, da je mir univerzalna in brezčasna vrednota, ki jo tudi katoliška skupnost pogosto naslavlja. Kot drugo pomembno vprašanje pa bi izpostavil sodelovanje v različnosti; menim, da je papež zelo odprt za tak način sodelovanja in povezovanja in bi z veseljem prisluhnil njegovim predlogom in izkušnjam. Kot tretje pa bi odprl vprašanje migracij v sodobnem svetu in kaj lahko skupaj naredimo za to, da te potekajo legalno, ob zmanjševanju zlorab ter ob spoštovanju temeljnega človekovega dostojanstva ter naslavljanju humanitarnih vprašanj v tem kompleksnem procesu.

Sabina Senčar: Vprašala bi ga, zakaj se je odločil za svoje poslanstvo in ali včasih dobi občutek nemoči. Kaj je tisto skupno, kar združuje vse ljudi na svetu, vsakega posameznika v enotno skupno človeštvo? Ali kdaj začuti, da potrebuje prosti čas, saj se služenje ljudem in Bogu nikoli ne konča? Ali je pomembno, katero vino se nataka v kelih? Kako bi rešil begunsko krizo?

Dr. Nataša Pirc Musar. FOTO: predsednica.bo

Kako si predstavljate dialog z verskimi skupnostmi in njihovo umeščenost v javni prostor?

Dr. Anže Logar: Ločitev Cerkve oz. verskih skupnosti od države je pomembna pridobitev evropske civilizacije in koncepta liberalne demokracije. Pri tem ne gre le za to, da verske skupnosti ne morejo nadvladati države, ampak tudi oz. predvsem, da mora država spoštovati avtonomijo in svobodo verskih skupnosti in versko svobodo državljanov. Mislim, da je zelo pomembno, da ločitev razumemo v takšnem pozitivnem smislu, ne pa v smislu omejevanja verskih skupnosti ali njihovega izločevanja iz javnosti. Želim si, da bi se pri nas bolj uveljavilo sodobno, odprto razumevanje ločitve Cerkve in države kot spodbujanja verske svobode, za katero vidimo, da je marsikje v svetu v nevarnosti, zlasti je v zadnjih desetletju ali dveh tragična usoda manjšinskih krščanskih Cerkva na Bližnjem vzhodu. Tudi pri nas bi morali prisluhniti vsem verskim skupnostim in biti pozorni na izzive verski svobodi, ki jih te doživljajo pri nas.

Dr. Nataša Pirc Musar: Vlogo predsednice države vidim v tem, da je glavni branik ustavnih pravic vseh državljanov in državljank. Vse moje dosedanje delo je povezano z varovanjem človekovih pravic. Vedno sem zagovarjala vse človekove pravice, med katerimi je ena bolj pomembnih tudi svoboda veroizpovedi. Če bi ta bila ogrožena, bi se brez dvoma in oklevanja postavila zanjo. Verske skupnosti vidim kot glasnike uresničevanja te pravice in bi se z njimi zanesljivo srečevala. Z drugimi, nekonfesionalnimi dejavnostmi, kot so dobrodelnost, skrb za starejše, delo z mladimi ..., pa so tudi pomemben del civilne družbe na številnih področjih.

Dr. Milan Brglez: Verske skupnosti v Sloveniji so pomemben del javnega prostora in civilne družbe. Kot predsednik Državnega zbora sem sodeloval z vodstvom slovenske katoliške in evangeličanske Cerkve, s Karitasom in Teološko fakulteto, na pogovore sem sprejel tudi predstavnike Zavoda sv. Stanislava in Malteškega viteškega reda. Načeloma sem se in se bom vedno udeležil prireditev, srečanj ali pogovorov z vsemi predstavniki vseh verskih skupnosti v Sloveniji, če mi je ali mi bo le čas dopuščal.

Janez Cigler Kralj: Verske skupnosti, zlasti Katoliška cerkev, predstavljajo pomemben del slovenske civilne družbe, zato je potreben okrepljen dialog z njimi.

Dr. Vladimir Prebilič: Kljub temu, da podpiram ločenost cerkve od države, izključevanje verskih skupnosti iz družbenega življenja ni prava pot. Kot predsednik bi si prizadeval za strpno in spoštljivo sodelovanje z verskimi skupnostmi v Sloveniji. Menim, da nas več povezuje, kot ločuje; tukaj imam v mislih predvsem temeljne in brezčasne vrednote, kot so mir, sodelovanje, pomoč bližnjemu, razumevanje in sprejemanje, ki naredijo življenje manj konfliktno in polnejše. Kljub temu, da sam nisem verujoč, gojim spoštljiv odnos do verujočih. Tudi kot župan Kočevja se – kot prvi po več desetletjih – redno udeležujem polnočnice in tako izkazujem spoštovanje verujočim občankam in občanom. Prav tako se vsako leto na delovnem kosilu sestanem z vsemi predstavniki verskih skupnosti (v Kočevju imamo štiri), kjer se enakopravno pogovorimo o tem, kaj lahko naredimo za čim boljše sobivanje, in se dogovorimo tudi o tem, kdaj in katere dogodke vsake od njih bom kot župan obiskal.

Sabina Senčar: V ustavi je pravica do vere ali verovanja zapisana kot temeljna človekova pravica. Ker je vera intimno področje posameznika, ima Cerkev kot institucija poseben status v državi, to ji je treba priznati. Spoštovanje verskih praznikov bi protokolarno obeleževala. Vzpodbujala bi prostor za dialog z verskimi skupnostmi, če bi bila k temu pozvana.

Dr. Milan Brglez. FOTO: milanbrglez.si

Kakšen je lahko prispevek kristjanov v slovenski družbi?

Dr. Anže Logar: Krščanstvo je temeljno zaznamovalo našo istovetnost, bilo je bistvenega pomena za ohranitev jezika in za nacionalno formacijo, tudi za našo evropskost in odprtost v svet. Skupaj z vsemi ostalimi verskimi skupnostmi pa so izrednega pomena pri senzibilizaciji družbe za etično in presežno. Ne glede na našo versko pripadnost ali nepripadnost sta občutek za etično, moralno in zlasti za presežno tisto, kar bo lahko zagotovilo prihodnost družbe.

Dr. Nataša Pirc Musar: Že v stari zavezi je zapisano, da ne stori drugemu, kar sam sovražiš. Jezusove besede v Lukovem evangeliju gredo še dlje: kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Krščanski nauk torej uči delati dobro. Sama verjamem, da je na svetu več dobrega kot zlega, da je večina ljudi dobrih. Kristjani lahko največ naredijo za izboljšanje slovenske družbe že s tem, da se držijo tega čudovitega nauka in delajo dobro. Na vseh področjih svojega udejstvovanja in družbenega življenja. Mimogrede, tudi sama uporabljam ravno parafrazo tega stavka, kadar v svojih predavanjih mlade učim, kako se vesti na internetu: ne naredi česa takšnega drugemu, česar ne bi želel, da kdo drug stori tebi.

Dr. Milan Brglez: Zgodovina nam priča, da velik. Menim, da lahko vsi državljanke in državljani Slovenije pripomoremo, da bo naša družba boljša, naša država pa ponovno spoštovana.

Janez Cigler Kralj: Pomembno je, da kristjani v slovenski družbi živimo svoje vrednote ter jih jasno, spoštljivo in brez strahu lahko izražamo v javnosti.

Dr. Vladimir Prebilič: Krščanstvo je del slovenske zgodovine in tradicije in je kot tako v marsičem prispevalo k izgradnji slovenskega naroda, npr. skozi skrb za razvoj in ohranjanje slovenskega jezika. Menim, da lahko vsak človek, ki si za to prizadeva, širi pozitivne vrednote v družbi. Želel bi si več povezovanja in iskanja podobnosti, prej kot razlik. Velik potencial vidim v mladih, ki prek številnih prostovoljnih aktivnosti prispevajo k miru in strpnosti in z dobrimi zgledi skrbijo tudi za preventivo na nekaterih področjih, npr. zdravo življenje, preprečevanje odvisnosti. Prav tako ne gre spregledati humanitarnega dela, ki ga opravijo prostovoljci v okviru različnih organizacij (npr. Karitas).

Sabina Senčar: Kristjani imajo pomembno mesto v slovenskem prostoru, saj imajo največji delež med vsemi verskimi skupnostmi. Sorazmerno so zato njihove vrednote pomemben gradnik slovenske skupnosti.

Janez Cigler Kralj. FOTO: Tatjana Splichal

Ali se nameravate udeleževati maš za domovino in spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu?

Dr. Anže Logar: Zagotovo. Udeležil se bom vsake prireditve oziroma vsake proslave, ki bo namenjena pietetnemu spominu na žrtve in bo pripomogla k spravi.

Dr. Nataša Pirc Musar: Slovesnosti v Kočevskem Rogu bi se udeležila le, če bi ocenila, da gre za iskreno dejanje pietete. Vse prepogosto se namreč take slovesnosti zlorablja v dnevnopolitične namene, kar vodi v še večje razdvajanje, ne pa k spravi. Vsak ubit, vsak, ki je umrl na eni ali na drugi strani, je ena žrtev preveč, kar pa ne spremeni mojega iskrenega prepričanja, da je bil narodnoosvobodilni boj v drugi svetovni vojni najbolj domoljubno dejanje vseh časov v zgodovini Slovenije. Mašo za domovino jemljem kot slavnostni dogodek ob Dnevu državnosti. Kot predsednica se ga bom z veseljem udeležila.

Dr. Milan Brglez: Maš za domovino sem se udeleževal že kot predsednik Državnega zbora.

Janez Cigler Kralj: Da, vsekakor. Nadaljevati je treba postopke za pieteten pokop vseh, obenem pa ohranjati resnico in spomin na težko obdobje slovenske zgodovine, da se nikoli več ne ponovi.

Dr. Vladimir Prebilič: V kolikor bom povabljen, se bom povabilu odzval; udeležujem se jih že sedaj kot župan.

Sabina Senčar: Zgodovinska sprava je nujna in prepotrebna, iskala bom rešitve zanjo. Samo protokolarno udejstvovanje pri mašah v Kočevskem Rogu ne bo dovolj.

Sabina Senčar. FOTO: sabinasencar.si

Če bi bil zakon o evtanaziji sprejet in bi ga morali kot predsednik ali predsednica razglasiti, bi to storili z mirno vestjo?

Dr. Anže Logar: V Sloveniji bi bilo najprej potrebno premisliti o kakovostni paliativni oskrbi ter zlasti o sistemskem razvoju hospicev. Na tem področju še močno zaostajamo za Evropo. Pred tem mislim da ni razlogov, da bi zakonodajalec hitel z odločitvami o evtanaziji. 

Dr. Nataša Pirc Musar: Ravnokar se je zaključila javna razprava o predlogu zakona, ki bi uzakonil pomoč pri prostovoljnem dokončanju življenja. Gre za kontroverzno, vendar za starajočo se družbo še kako pomembno temo. Menim, da bi bila uzakonitev pomoči pri prostovoljnem dokončanju življenja ustavno skladna, ob vzpostavitvi ustreznih varovalk pred morebitnimi zlorabami pa tudi zaželena in potrebna. Vsak bi moral imeti pravico, da se dostojanstveno postara in da sam odloča, pod kakšnimi pogoji bo po svoji volji zapustil ta svet. Predlog zakona uvaja tudi pristojnost predsednika republike, da imenuje člane komisije, ki bo sodelovala pri številnih postopkovnih dejanjih pri uveljavljanju pravice ter zagotavljala varnost pred zlorabami. S tem tudi predsednik države postane nekakšen branik zakonitosti in upravičenosti tovrstnih postopkov. Tak zakon bi podpisala z mirno vestjo.

Dr. Milan Brglez: Vsakokrat, ko predsednik podpiše zakon, mora o njem premisliti in se prepričati o njegovi skladnosti z ustavo in mednarodnim pravom. Če bi ta zakon upošteval vse pomisleke, predvsem stroko in pomen humanosti, ter vseboval ustrezne varovalke pred zlorabami, potem bi ga podpisal z mirno vestjo.

Janez Cigler Kralj: Ne. Spoštujem življenje od spočetja do naravne smrti, zato evtanazija in pomoč pri samomoru nista skladna z mojimi vrednotami. Kot družba ne moremo postavljati meje, ki določa, kdaj življenja ni več vredno živeti. Smrt nikoli ne more biti rešitev, zavzemam se za kulturo življenja.

Dr. Vladimir Prebilič: O tem težko govorim, dokler ne poznam točne vsebine takega zakona. Sam možnost evtanazije dopuščam kot nek skrajni izhod v življenjskih situacijah, kjer je nedvoumno jasno, da izboljšanje stanja posameznika ni možno. Prepričan sem, da gre za izjemno težke okoliščine, ki posameznika privedejo do takšne stiske, da se pod vprašaj postavi smiselnost njegovega življenja. Neznosne bolečine, brez slehernega upanja na izboljšanje stanja in nezmožnost odločanja o svoji usodi, so lahko tisti razlogi, ko se vsak prevpraša, ali želi živeti tovrstno življenje. Seveda pa je potrebno mehanizem izdelati do takšne ravni, da so morebitne manipulacije praktično nemogoče. Če bi torej prejel zakon, ki bi spoštoval vse te predpostavke, bi ga podpisal, vsekakor pa ne gre za enostavne odločitve.

Sabina Senčar: Ne zagovarjam evtanazije in ne predstavljam si, da bi brez ugovora razglasila tak odlok, vest mi tega ne dovoljuje.

Dr. Vladimir Prebilič. FOTO: prebilic.si

Ali podpirate posvojitve otrok v istospolne skupnosti?

Dr. Anže Logar: Spoštujem odločitev Ustavnega sodišča, ki se je v tej zadevi dokončno izreklo.

Dr. Nataša Pirc Musar: Na vprašanje posvojitev se pogosto gleda z napačnega zornega kota. Nihče nima pravice do posvojitve otrok. Posvojitev je proces, v centru katerega je otrok. Gre namreč za pravico otroka, ki ostane brez staršev, da živi v kar najboljši družinski skupnosti. Naloga centrov za socialno delo je, da otroku najdejo takšno skupnost. Lahko si predstavljam primere, kjer je za otroka najboljši posvojitelj istospolni par ali pa en sam posameznik ali posameznica. S tem nimam težav.

Dr. Milan Brglez: Da. Ker menim, da je v dobro otroka predvsem to, da je vzgajan v ljubeči družini. Sam postopek posvojitve pri nas vsebuje veliko pogojev in varovalk, ki preprečujejo zlorabe in vedno upoštevajo najboljši interes otroka.

Janez Cigler Kralj: Ne. Zame je otrok dar in ne pravica, zato sem glasoval proti spremembam Družinskega zakonika. Interesov odraslih se ne bi smelo postavljati pred koristi otroka.

Dr. Vladimir Prebilič: Podpiram to, da ta možnost obstaja, saj menim, da smo kot družba dosegli neko stopnjo sprejemanja in razumevanja različnosti in drugačnosti. Vsekakor pa to ne pomeni avtomatizma ali kakršnegakoli privilegiranja istospolnih parov. Kot veste, so postopki posvojitev pri nas kompleksni, dolgotrajni in strokovno vodeni in vedno se upošteva posameznega otroka in kar je najbolje zanj. Sam menim, da je to ljubeča družina, ki ga brezpogojno sprejema, ga ima rada in mu nudi varno in spodbudno okolje.

Sabina Senčar: Naj odgovorim z vprašanjem. Glede na to, da med nami živijo družine, ki so v istospolni zvezi, in imamo otroke, ki se rodijo v takih zvezah, kakšno sporočilo jim dajemo, če tega ne legaliziramo? Ali naj bi bili izbrisani, nevidni, nelegalni? Vsak način, ki ga ljudje živijo, je njihov način. V ustavi je zapisano, da ima vsak pravico sam izbirati partnerja in se svobodno odloča o rojstvu otrok. Kako bi bilo nenaravno nekaj, kar je ustvarila narava? Ta vprašanja so zame nezanimiva, ker so samoumevna.

Preberite tudi: Kandidati za predsednika in kdo stoji za njimi in Predsedniški kandidati na kratko