Povod za odlikovanje, ki je bilo torej podeljeno za celovito Krečičevo delo kot koprskega stolnega župnika, je bila postavitev največjih orgel v Sloveniji, ki jih je župnija Koper prejela v dar od švicarske Fundacije Tonhalle; pri tem projektu je prav dr. Krečič odigral ključno vlogo.

Podelitev tudi tega odlikovanja uglednemu in povezovalnemu koprskemu duhovniku pa je še eno znamenje, ki kaže na to, kako je svojo vlogo podeljevalca državnih odlikovanj razumel in udejanjal poslavljajoči se predsednik republike Borut Pahor. S tem je bilo povezano tudi eno izmed vprašanj, ki smo mu ga zastavili v daljšem pogovoru za Družinino mesečno prilogo Slovenski čas.

Izhodišče za razpravo o odlikovanjih je bil del pogovora, v katerem smo se s sogovornikom dotaknili tega, kako v slovenski družbi udejanjamo načelo pluralnosti in priznavanja različnosti. In sledilo je naslednje novinarsko vprašanje:

V okvir priznavanja vzajemnih razlik, a tudi vzajemnega spoštovanja, lahko umestim še eno vašo držo, namreč podeljevanje državnih odlikovanj, ki so v vaši pristojnosti. Zdi se, da ste pri tem skušali imeti pred očmi vse družbene skupine in njihove predstavnike, vse dele narodnega telesa. Ker vem, da ste – zavedam se, da je beseda nenavadna – učljiv človek: česa ste se sami naučili od ljudi, ki ste se jim poklonili z odlikovanji?

Res sem vam hvaležen za to vprašanje, mislim, da ste prvi, ki ga mi ga postavljate. Odgovor nanj pa sam pogosto uporabljam, zlasti ko nagovarjam dijake in študente. V izhodišče postavim prav to: »Ker sem predsednik in odlikujem ljudi, bi vam v zvezi s tem rad nekaj povedal …« No, pa bom zdaj lahko povedal tudi vašim bralcem.

Gre za ljudi, ki imajo talente in znanje, ki so se pripravljeni odrekati, a imajo ob vsem tem pogum, da stopijo iz običajnih okvirov – gredo out of the box, kot bi rekli mladi –, in vztrajnost, da pri prvem poskusu, ki bi se morda ne posrečil, ne odnehajo.

Pogovor s predsednikom republike. FOTO: Tatjana Splichal 

Mlade vprašam, ali menijo, da so odlikovanci zelo talentirani ljudje. So, ampak talentiranih ljudi je veliko. Potem mlade izzovem z mnenjem, da so odlikovanci zelo verjetno ljudje, ki imajo ogromno znanja. Imajo ga, ampak veliko znajo tudi številni drugi. Nato navedem prepričanje, ki v odlikovancih prepoznava ljudi, ki se veliko odrekajo. Res se, toda odrekajo se tudi mnogi drugi. Kaj torej imajo odlikovanci, kar jih določa kot posebne, izjemne, ki stopijo na kulturni, športni, znanstveni in še kakšen drug parnas? Moja ocena je, da jih kot take, posebne, določata pogum in vztrajnost – torej ne toliko stvari, ki so dane z DNK, temveč so pridobljene s socializacijo. Gre za ljudi, ki imajo talente in znanje, ki so se pripravljeni odrekati, a imajo ob vsem tem pogum, da stopijo iz običajnih okvirov – gredo out of the box, kot bi rekli mladi –, in vztrajnost, da pri prvem poskusu, ki bi se morda ne posrečil, ne odnehajo. To velja od športa in znanosti do politike in kulture. Do tega spoznanja sem se tudi sam dokopal ob ljudeh, ki sem jim podelil odlikovanja ali jabolka navdiha.

Če bi klonil pri prvih poskusih nečesa, za kar sem se zavzemal – ne nazadnje tudi za to, da bi bil predsednik vseh ali za narodno spravo –, bi lahko zelo hitro zaključil te stvari.

Mladim zato vedno rečem: ni nujno, da stremite po tem, da ste najboljši; v življenju vas lahko osrečujejo tudi druge stvari. Toda če boste hoteli resnično nekaj doseči, potem se zavedajte, da to ni odvisno samo od tega, ali vam je bil za to dodeljen talent in ali imate za to potrebno znanje, temveč razmišljajte tudi o tem, da morate biti v svojem prizadevanju pogumni in vztrajni. To lahko rečem tudi zase. Če bi klonil pri prvih poskusih nečesa, za kar sem se zavzemal – ne nazadnje tudi za to, da bi bil predsednik vseh ali za narodno spravo –, bi lahko zelo hitro zaključil te stvari. Ker pa sem imel stremljenje in željo, sem hodil naprej tudi takrat, ko so bile pred mano strahovite ovire. Niti nisem želel, da javnost vidi te ovire in kako jih preplezam. Če me javnost pri tem pohvali, bom seveda zadovoljen, ampak čez te ovire sem šel zato, ker sem ljudem prisegel, da bom delal nekaj, kar menim, da je pomembno za našo skupnost. To mi na koncu daje zadoščenje. Torej: vztrajnost in pogum!

Pogovor s predsednikom republike Borutom Pahorjem bomo objavili v oktobrskem Slovenskem času, ki bo priložen 39. številki Družine.