Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je na današnji posebni slovesnosti v veliki dvorani v predsedniški palači vročil državna odlikovanja trem glasbenikom.

Državna odlikovanja so na slavju v predsedniški palači prejeli trije glasbeniki, ki so v minulih desetletjih močno zaznamovali tudi sakralno glasbo.

Ob začetku slovesnosti. FOTO: Ksenja Hočevar

Srebrni red za zasluge je prejela Bernarda Fink Inzko »za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in neomajno predanost slovenski pesmi«. 

Prav tako srebrni red za zasluge je prejel tudi njen brat Marko Fink »za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in neomajno predanost slovenski pesmi«. 

Red za zasluge pa je prejel duhovnik Jože Trošt »za življenjsko delo in izjemen pečat, ki ga je dal slovenski zborovski glasbi«.

Bernarda Fink Inzko in predsednik Borut Pahor. FOTO: Ksenja Hočevar

Prva je odlikovanje prejela Bernarda Fink in zbrane tudi nagovorila. Zahvalila se je možu in otrokoma, da so razumeli, da »žene in mame spet ni doma, ker poje po svetu.« Zahvalila se je tudi vsem slovenskim glasbenikom. FOTO: Ksenja Hočevar

Tudi Marko Fink se je zahvalil ženi Kristini in hčeri Ceciliji: »Hvala, Kristina, za vse kovčke! Hvala Sloveniji, da me je sprejela!« je dejal. FOTO: Ksenja Hočevar

Večno modrost »moli in delaj« je dobil v domači družini, je dejal. To ga spremlja vse življenje. FOTO: Ksenja Hočevar

FOTO: Ksenja Hočevar

Zaradi bolezni Jože Trošt težko govori, zato je zbrane v njegovem imenu nagovorila Damijana Božič Močnik. FOTO: Ksenja Hočevar

Jože Trošt. FOTO: Ksenja Hočevar

Iz utemeljitev nagrad: 

Bernarda Inzko Fink: »Življenjska zgodba in umetniška pot je pripoved o ljubezni in predanosti glasbi«

Mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko se je rodila v Buenos Airesu v družini slovenskih izseljencev. Slovenska pesem je bila za naše izseljence vedno simbolna vez z domovino in tudi pri Finkovih so otroci odraščali z njo. Bernarda Fink Inzko se spominja, da je bilo v njenem otroštvu petje jezik, ki ji je najbolj približal starše in družino, zato ji še danes pomeni govorico ljubezni in čustev, ki pove tisto, česar beseda, objem ali poljub ne more. Petje je bilo le del družinskega vsakdana, dokler ni Bernarda Fink Inzko pri študiju vzgojiteljstva spoznala, da bi lahko postalo njeno življenjsko poslanstvo. Nadarjeno mlado pevko so sprejeli na študij petja na visoki šoli za umetnost gledališča Colón v Buenos Airesu, kjer je našla svoj glas in se v celoti posvetila petju.

FOTO: Ksenja Hočevar

Leta 1985 je nastopila na pevskem tekmovanju Nuevas Voces Líricas, kjer je osvojila prvo nagrado. To je bil prelomni uspeh na začetku samostojne pevske kariere. O njenem čudovitem petju so govorili glasbeni poznavalci Novega sveta, njen glas pa je segel čez ocean, v Evropo, kamor se je po uspehu na tekmovanju preselila in si ustvarila kariero. /.../ Njena pevska pot se je nato strmo vzpenjala. Bernarda Fink Inzko je ena najbolj prepoznavnih in iskanih mezzosopranistk na svetu. Posvetila se je predvsem simfoničnemu repertoarju, samospevom in oratorijem, blestela pa je tudi v opernih vlogah. K sodelovanju jo vabijo dirigenti svetovnega slovesa, s katerimi nastopa skupaj z najimenitnejšimi orkestri sveta, med njimi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, Londonskim simfoničnim orkestrom, Kraljevim orkestrom Concertgebouw in drugimi. Bernarda Fink Inzko je kot zelo iskana in priljubljena mezzosopranistka nastopila na svetovnih koncertnih prizoriščih, vendar ji je posebej pomemben iskreni stik s poslušalci.

Bernarda Fink Inzko ima veličino vrhunske umetnice, ljudi pa še posebej navdušita njeni ljubeznivost in skromnost. Tudi ko je prepevala z najimenitnejših odrov, ni pozabila na svoje poreklo: že naslednji dan se je pridružila sovaščanom v cerkvi ali pa zapela v krajevnem domu, če so imeli praznovanje in slovesnost. /…/ Njena življenjska zgodba in umetniška pot je pripoved o ljubezni in predanosti glasbi, potovanju po svetu in o domovini, ki jo naposled najdemo v sebi, kjer je od nekdaj živela v pesmih, ki smo jih prepevali s starši, sestrami, brati, družino.

Družini Marka in Bernarde Fink. FOTO: Ksenja Hočevar 

Marko Fink: »Eden najbolj iskanih basbaritonistov«

Marcos Teodoro Fink se je rodil v Buenos Airesu v družini slovenskih izseljencev. Glasba je bila del družinskega življenja; s petjem slovenskih pesmi so starši ohranjali vez z domovino, v izseljenstvu rojenim Marku in njegovim sorojencem pa so privzgojili ponos na poreklo in domoljubje, ki sta se ohranila med rodovi tam živečih slovenskih izseljencev. Kot nadarjeni pevec je ljubiteljsko prepeval ob različnih priložnostih in v zborih, poslušalci pa so bili očarani nad njegovim karizmatičnim basbaritonom in odrsko prezenco. Kljub temu si je za študij izbral agronomijo na univerzi v Buenos Airesu, kjer je po diplomi poučeval agrarno zoologijo. A srce pevca je bílo preglasno, da bi lahko preslišal njegov klic. Še naprej je prepeval, med drugim v Argentinskem polifonskem zboru in na Bachovi akademiji, nato pa je leta 1988 prejel štipendijo za študij petja v Londonu.

FOTO: Ksenja Hočevar

Njegov talent je bil nedvomen. Komaj dve leti pozneje, leta 1990, je debitiral v svoji prvi operni vlogi v veliki dvorani Festspielhaus v Salzburgu, kjer je postal eden od solistov tamkajšnjega deželnega gledališča. V jubilejnem Mozartovem letu 1991 je kot solist nastopil v operah Figarova svatba, Don Giovanni in Cosi fan tutte, nato pa se je leta 1994 odločil za samostojno glasbeno pot in se z družino preselil v Slovenijo, kjer zdaj živi.

Nagrajencem je čestital tudi nadškof Stanislav Zore. FOTO: Ksenja Hočevar 

Marko Fink je eden najbolj iskanih basbaritonistov. Nastopal je v opernih gledališčih in koncertnih hišah po Evropi in drugje po svetu, tudi v Avstraliji, na Kitajskem in Japonskem ter v Združenih državah Amerike. Občinstvo je navduševal s svojim čudovitim glasom in strastno predanostjo glasbi. V treh desetletjih poklicne glasbene kariere je sestavil zavidljivi poustvarjalni repertoar, v katerem so glasbena dela od baroka do sodobnosti, opere, oratoriji in njemu še posebej ljubi samospevi.

Marko Fink je posnel več kakor šestdeset zgoščenk v šestih jezikih, med njimi jih je skoraj polovica slovenskih. Kakor pove, mu je bilo v posebno zadovoljstvo snemati zgoščenki Canciones Argentinas in Slovenija!, saj je bila ob njem njegova sestra, mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko, in sta se tako skupaj poklonila svojemu poreklu in domovinama.

Ko se je Marko Fink leta 1994 iz Argentine z družino preselil v Slovenijo, ga je med prvimi k sodelovanju povabil Jože Trošt. FOTO: Ksenja Hočevar 

Jože Trošt: »Vzgojil je na tisoče pevcev, organistov, zborovodij«

Jože Trošt se je rodil 12. maja 1940 na Colu nad Ajdovščino. Med študijem so na Teološki fakulteti v Ljubljani prepoznali njegov glasbeni talent in tako je leta 1967 odšel v Rim študirat na Papeški inštitut za cerkveno glasbo. Ko se je leta 1970 nepričakovano izpraznilo mesto ravnatelja Ijubljanskega stolnega kora, so ga ponudili Jožetu Troštu – postal je regens chori v ljubljanski stolnici. Njegova naloga je bila stolnici zagotoviti primeren cerkveni zbor in ga voditi po navodilih liturgične prenove.

FOTO: Ksenja Hočevar

Ob tem je postal predavatelj cerkvene glasbe na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je poučeval do leta 2003. Kot izjemni pedagog je od leta 1983 vodil poletne duhovno-glasbene seminarje za organiste, zborovodje in pevce. Pod vodstvom Jožeta Trošta so se pevci strnili v zbor Sončna pesem. Generacije zborovodij in organistov so se učile ob njegovih interpretacijah bogoslužnih skladb različnih obdobij, od koralnega petja do sodobnih skladb. Obnovil je staro orgelsko šolo v Ljubljani in jo priredil za nove čase. Bil je sourednik revije Cerkveni glasbenik, s prispevki pa je sodeloval tudi na številnih znanstvenih simpozijih.

Skoraj 30 let je vodil Mešani pevski zbor Antona Foersterja, ki je poleg sodelovanja pri bogoslužju izvajal tudi necerkveno glasbo in z njo nastopal po domovini, v zamejstvu in izseljeništvu ter z uspehi na zborovskih tekmovanjih. Jože Trošt je za zbor napisal številne skladbe, ki so bile izdane na več kasetah in zgoščenkah. Pod njegovim vodstvom je zbor ob razglasitvi slovenske samostojnosti prvi zapel slovensko himno v Državnem zboru Republike Slovenije.

FOTO: Ksenja Hočevar

V življenju in delu Jožeta Trošta imata posebno mesto obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996 in 1999. Jože Trošt je sodeloval pri pripravi glasbenega sporeda, napisal je orkestracije za pihalni orkester slovenske policije, vodil združene pevske zbore Ijubljanske nadškofije in dirigiral združenim zborom. Ob drugem papeževem obisku je 2.500-članski združeni pevski zbor izvedel Troštovo »Šestnajsto mašo«, posvečeno Antonu Martinu Slomšku, ki ga je papež takrat razglasil za blaženega.

V imenu založbe Družina se je direktor Tone Rode zahvalil profesor Troštu za vse, kar je naredil na področju cerkvene glasbe, še posebej pa za dolgoletno urejanje Cerkvenega glasbenika. FOTO: Ksenja Hočevar 

Skladatelj, zborovodja in pedagog Jože Trošt je za svoje življenjsko, organizacijsko in poustvarjalno delo prejel več priznanj in častnih naslovov: je prejemnik odličja sv. Cirila in Metoda za neutrudno delo na področju vzgoje mladih organistov in duhovnikov ter za vodenje pevskih zborov in umetniško ustvarjalnost; za umetniško vodenje mešanega pevskega zbora Anton Foerster mu je Zveza kulturnih društev Ljubljana leta 2004 podelila zlato priznanje, istega leta pa je prejel tudi Gallusovo značko za dolgoletno in izjemno uspešno delo na področju Ijubiteljske glasbene dejavnosti.

Jože Trošt s sorodniki in pevci zbora Foerster. FOTO: Ksenja Hočevar 

Vsestransko delovanje ter obsežni ustvarjalni in poustvarjalni opus pomenita izjemni prispevek Jožeta Trošta k slovenski sakralni in posvetni kulturi. Vzgojil je na tisoče pevcev, organistov, zborovodij in drugih glasbenikov, ki bodo prav zaradi njegovega pedagoškega dela še dolgo ohranjali kulturno dediščino slovenske dežele v domovini in po svetu.

Več o nagrajencih v novi številki tiskane Družine.