Pogovor je vodil vodja Družine in Življenja Benjamin Siter. FOTO: Posavski obzornik



V Družini in Življenju so včeraj pripravili pogovorni večer, na katerem so gostili predsednika državnega sveta Alojza Kovšco. Rdeča nit večera pogovora, v katerem je Kovšca prepletel svoje osebne in poklicne izkušnje ter poglede na življenje, je bila »Boljši odnosi, boljša prihodnost«.

Vera daje upanje, upanje pa pogum

Na njegov odnos z ženo in tudi na njegovo politično pot so precej vplivale klarise. Od njih se je naučil, da vera daje upanje, upanje pa samo po sebi rodi pogum. Če nimaš upanja, ne zbereš poguma za stvari v življenju, kar se precej pozna v politiki. »Kdor ima vero in upanje, kdor ve, da je vsako njegovo dejanje nekje zapisano, ker se da čisto vse popraviti in kupiti, razen svoje preteklosti, ta sprejema takšne politične odločitve, ki niso v škodo ljudem,« je dejal Kovšca.


Dogodek je potekal na gradu Rajhenburg v sklopu praznovanja občinskega praznika Občine Krško. FOTO: Posavski obzornik


Komunikacija v slovenski politiki se je izrodila

Glede vodenja Državnega sveta Kovšca pravi, da ta temelji na zaupanju in spoštovanju. Zdi se mu pomembno, da državni svetniki v razpravah ne obračunavajo na osebni ravni, kar je pogosta praksa v Državnem zboru. Kot predsednik vztraja na tem, da govorci v razpravi naslavljajo vse prisotne ter predstavijo argumente, pri čemer ostajajo vljudni in spoštljivi. »To se je v slovenski politiki izrodilo, saj smo priča medosebnim naslavljanjem, žalitvam in poniževanjem, kar vzbuja negativne odzive tudi pri ljudeh. Kot javnost smo preveč tolerantni, da to dopuščamo. In vsakič znova nam zato prodajajo nove obraze, ki jih ne potrebujemo. Potrebujemo pa nov način vodenja politike.«


Alojz Kovšca: »Vsakič znova nam prodajajo nove obraze, ki jih ne potrebujemo.« FOTO: Posavski obzornik


Zavist je najhujša bolezen človeštva

Kovšca meni, da se moramo učiti boljše komunikacije. Poudarja, da živimo v varni deželi, kjer imamo visoko kakovost bivanja, ter da smo največja težava Slovenci sami sebi. Zavist vidi kot najhujšo bolezen človeštva, ki dela revolucije. »Slovencem manjka druženje. Moramo priti iz svojih »kokonov« ter se začeti pogovarjati drug z drugim. Se spoznavati. Skozi druženje lahko človeku na štiri oči poveš tudi tisto, kar ti ni všeč. Če tega ni, ostaneta jeza in zamera, ki se lahko vlečeta skozi več generacij. Tako ima na primer pozdrav miru pri maši zelo velik pomen, saj moraš človeka pogledati v oči in mu stisniti roko. Tradicionalno se Slovenci preveč zapiramo vase, zato se nam zdijo naše težave največje, težav drugih pa ne vidimo. Zato smo do sebe zelo tenkočutni, do drugih pa brezčutni. To je naš problem,« je zaključil predsednik Državnega sveta.