V včerajšnjem članku z naslovom ‘Čarovnija ni več zabaven trik’ je vatikanski dnevnik L’Osservatore Romano dan pred svetovno premiero ocenil novi film o mladem čarovniku Harryju Potterju, ‘Harry Potter in Princ mešane krvi’. Pisec članka ugotavlja, da je sporočilo filma precej (z)mešano, saj gledalcem ponuja novodobno duhovnost, pa tudi hvale vredno stremljenje k odločanju za dobro.

L’Osservatore Romano piše, da ‘čarovnija ni več zabaven konjiček, kot je bil nekdaj’, ne gre več za dogodivščine, namenjene otrokom ali pa tistim, ki so jim bile darovane nadnaravne moči. Po novem, kot je bilo moč videti že v prejšnjem filmu, so življenja zares ogrožena, tisto, kar jih ogroža, pa je strahotno. Junaki se morajo potruditi in preprečiti silam teme, da bi prevzele oblast nad svetom.

Kot še pišejo v članku, se psihologija značajev v novi epizodi natančneje oblikuje. V petem delu je Harry preživljal težke čase, ko so ga mučile sanje in osebni demoni, spomin na starše, ki jih je umoril hudobni Mrlakenstein. In iskal je odgovore. V najnovejšem delu pa izgleda, da odgovorov ne potrebuje. Zastavlja malo vprašanj in natančno ve, kaj je njegova naloga. Zaupa svojemu mentorju Dumbledoreju, ki z njim ne ravna zgolj kot z dijakom, ampak kot s prijateljem. In zaveda se dejstva, da svet čarovnije, v katerem odrašča, ni obvarovan zla.

Vatikanski dnevnik se je v svojem pisanju posebej osredotočil na številne omembe novodobne duhovnosti, ki jo nekateri negativno ocenjujejo kot ‘hujskanje mladih, naj pobegnejo iz resničnosti in dajanje vtisa, da dejansko obstajajo nadnaravne sile, ki jih mladi lahko obvladajo in s tem ustrežejo svetu’. Na kratko, sporočilo filma po besedah nekaterih ‘daje napačne informacije in je celo protikrščansko’.

Pisec članka, Gaetano Vallini, ugotavlja, da v knjigah o Harryju Potterju avtorice J.K. Rowling ‘manjka referenc o presežnem, o Božji previdnosti, v kateri človek doživlja svojo lastno zgodbo in v kateri se življenje posameznika oblikuje. In tako je res, da se glavni junak, kot je običajno v domišljijskih zgodbah, znajde sredi izkušnje, v kateri je čarovnija skoraj vedno v rokah zla’.

Vallini nadaljuje, da v zadnjem filmu ‘ne moremo trditi, da je čarovništvo – morda bi ga tu raje imenovali čarovnija – predstavljeno kot pozitiven vzor. Ravno nasprotno, ostro je zarisana meja med tistimi, ki delajo dobro in tistimi, ki povzročajo zlo, in bralec oziroma gledalec se poistoveti s prvo skupino. V tem filmu je razlika med enimi in drugimi še očitnejša. Povsem jasno je sporočilo, da če delamo dobro, delamo prav, delamo tisto, kar je potrebno; in to od nas zahteva žrtvovanje’.

Avtor članka je prepričan, da je ena izmed namer Rowlingove ‘razkriti mit, da je razum lahko odgovor na vsako stvar’. Čeprav, opozarja Vallini, lahko mlad gledalec pride do drugačnega zaključka. Povsem mogoče je, da po branju ali ogledu filma mladi ne bodo tako ‘očarani s čarovnijo’, ampak jim bodo v spominu ostali prizori, ki predstavljajo vrednote kot so prijateljstvo, nesebičnost, zvestoba in lastna vrednost.