Posvet je vodila dddr. Mira Delavec Touhami. FOTO: Ivo Žajdela

Znanstveni posvet Dediščina delovanja duhovnikov, redovnikov in redovnic na Slovenskem. Okrogle obletnice rojstev ali smrti izjemnih duhovnikov, ki so zaznamovali preddvorsko zgodovino je organiziralo Kulturno društvo Josipine Turnograjske, v sodelovanju z občino Preddvor, Domom starejših občanov Preddvor in Zavodom za turizem Preddvor. Posvet sta vodila in uredila tudi zbornik prispevkov dddr. Mira Delavec Touhami in dr. Franc Križnar.

Sourednik zbornika dr. Franc Križnar. FOTO: Ivo Žajdela

Že četrti posvet in zbornik o zgodovini Preddvora

Kot sta zapisala urednika v zborniku, je to že četrti posvet in zbornik na širšo tematiko zdaj že kar dobro znane in poznane Josipine Urbančič Turnograjske (1833–1854) in »njenega« zdaj tudi že širše prepoznavnega Preddvora. Tokrat še posebej zato, ker obhajajo letos okroglo 170. obletnico Josipine Urbančič Turnograjske prezgodnje smrti (umrla je v Gradcu 1. junija 1854), v komaj še ne 21. letu (rodila se je na gradu Turn pri Preddvor, 9. julija 1833).

Potem ko so v zadnjih še ne šestih letih uspeli pod krovnimi in zaščitnimi znamkami Kulturnega društva Josipine Turnograjske, Občine Preddvor in Zavoda za turizem Preddvor izdati zbornike in organizirati simpozije na širšo tematiko Josipina Urbančič Turnograjska. Kdor dušno živi ne umrje! (2018), Velika Slovenca izpod Storžiča. Matija Valjavec in Matija Naglič (2021) in Josipina Urbančič Turnograjska. Prva dama slovenskega rodoljubnega Olimpa (2023), so zdaj pripravili posvet in izdali zbornik Dediščina delovanja duhovnikov, redovnikov in redovnic na Slovenskem. Tokrat so želeli opozoriti na vlogo in pomen delovanja duhovnikov, redovnikov in redovnic.

Sourednika zbornika dddr. Mira Delavec Touhami in dr. Franc Križnar. FOTO: Ivo Žajdela

Tokrat so osvetlili duhovnike, redovnike in redovnice

Kot beremo v uvodu v zbornik, so si v več kot 2000-letni zgodovini krščanstva »morebitni skeptiki in prepričani zgodovinarji enotni, da se je poleg vere tudi vse lepo odvilo ter porodilo prav v Cerkvi in samostanih. Tudi za umetnost v vseh njenih pogledih lahko ugotovimo, da so se pod njenim okriljem rojevale prve besede in pisava, poezija in druga literatura, slikarstvo in kiparstvo, glasba in ples kot najbolj izpostavljene umetnosti vse do danes. Ali, kot se je izrazil eden od slovenskih glasbenih umetnikov Vilko Ukmar: Po lepoti k resnici (1972), velja to za vse umetnostne discipline. Seveda so za vse to potrebni predvsem ljudje, znotraj in zunaj duhovnosti.«

Zato so se odločili, da se posebej in načrtno dotaknejo tega odprtega in nikoli pozabljenega področja na Slovenskem. Tudi zato je bila omenjena tematika na posvetu in je v zborniku posvečena vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ki so svoje življenje posvetili ohranitvi kulturne dediščine slovenskega naroda ter s tem posredno in neposredno tudi Preddvoru.

Spomin na duhovnike iz preddvorske fare

Župnik dr. Boštjan Guček je v prispevku Drobci splošnega pregleda duhovnikovega dela na različnih družbenih področjih prikazal od uvodnega in splošnega, prispevke (slovenskih) duhovnikov na različnih področjih: kulturnem in gospodarskem, družbeno-socialnem idr., poleg seveda eksplicitne in najbolj pomembne duhovniške službe. Njihova, torej duhovniška »služba božja« je bila od davnine pa vse do dandanes večplastna; bila je neke vrste »dodana vrednost« na njihove sekundarne funkcije. Če za primarno štejemo njihovo duhovništvo.

Lucija Nastran iz reda Hčera Marije Pomočnice je podala Kratki oris redovnic na Slovenskem. Podobno kot dr. Boštjan Guček je tudi ona orisala zgodovinski pregled na začetku ženskega redovništva na slovenskih tleh. Po popisu (vseh) redov in redovnic, ki jih večinoma poznamo še dandanes, je še posebej in individualno predstavila nekatere najpomembnejše. Na koncu prispevka je izpostavila neke vrste redovniški (in duhovniški) etos: zato pojdimo naprej s potrpežljivostjo, ponižnostjo in z veliko ljubezni.

Jezuit p. Jožeta Robleka je pod naslovom Spomin na duhovnike iz preddvorske fare predstavil rojake in sotrudnike: frančiškanskega patra Polikarpa Broliha, glasbenika in duhovnika dr. Mirka Cudermana, duhovnike Danijela Kaštruna, Matjaža (Saša) Križnarja in dr. Boštjana Gučka, vmes pa še samega sebe.

Dddr. Mira Delavec Touhami je napisala kar šest prispevkov. FOTO: Ivo Žajdela

Matija Naglič in Lovro Pintar

Dddr. Mira Delavec Touhami je kot vedno najbolj aktivna v tovrstnem avtorskem delu, saj je sama od štirinajstih prispevkov predstavila kar šest tem. V prvi z naslovom Matija Naglič (1799–1854) kot dejaven bukovnik ob 170. obletnici smrti je predstavila Matijo Nagliča, njegova (zbrana) besedila in še posebej Nagličeve zapise o domačih krajih. Naglič jih je kot »klasični« bukovnik popisal v prevodna in izvirna, lastna besedila. V teh prednjačijo tako posvetna kot nabožna besedila. Opozorila je na malo ohranjenih tovrstnih besedil.

V drugem prispevku piše o pionirskem delu Lovra Pintarja (1814–1875) v župniji Preddvor ob 210. obletnici rojstva. Gre za zelo »opevanega« duhovnika, uspešnega in prodornega tudi v politiki, zelo pomembnega v razvoju šolstva, ki velja tudi za enega od pionirjev slovenskega sadjarstva. Izkazal se je kot nabožni pisatelj in velja za utemeljitelja literarnega kroga pod Storžičem. Piše o ponatisih njegovih molitvenikov, pomemben pa je bil zlasti še v krogu na gradu Turn (v Preddvoru) ter neposredno za ves mladostni opus Josipine Urbančič Turnograjske in »njenega« Lovra Tomana.

Grad Turn pri Preddvoru. FOTO: Ivo Žajdela

Jernej Pintar in Josip Lavtižar

V tretjem prispevku je Mira Delavec Touhami prikazala brata Lovra Pintarja, Jerneja Pintarja. V tem kontekstu je predstavila njegovo pravljico Ribičev sin. Bil je izjemen pripovedovalec, ampak nepismen. Zato jo je v njegovem imenu zapisal njegov brat Lovro Pintar. Po prvi objavi (1848) je zdaj predstavljena sploh prvič. Sledi njen celoten zapis v posodobljeni slovenščini.

Njen četrti prispevek predstavlja delovanje Josipa Lavtižarja v župniji Kokra. Duhovnik, potopisec, zgodovinar, glasbenik in skladatelj Josip Lavtižar je desetletje (1885–1895) deloval kot župnik v sosednji župniji od Preddvora in bil tako ali drugače tudi neposredno povezan prav s Preddvorom. Njegov prispevek duhovništvu in kar nekaj vzporednim dejavnostim je bil tudi v Lavtižarjevem »kokrškem desetletju« več kot plodovit.

Kip Josipine Turnograjske na gradu Turn. FOTO: Ivo Žajdela

Fran Lakmayer in Matevž Ravnikar – Poženčan

V petem prispevku piše o nepozabnih drobcih iz življenja Frana Lakmayerja (1863–1946) po 160. obletnici rojstva. S Češke je prišel na Kranjsko in je kot dolgoletni duhovnik v Preddvoru zelo zaslužen za razvoj kraja. Poleg prvotnega ali elementarnega duhovništva kot »človek s češkim srcem in slovensko dušo,« je bil še čebelar, organizator in ustanovitelj telovadnega društva Orli, gledališkega in pevskega društva ter še marsikaj.

V zadnjem, šestem prispevku z naslovom Literarni utrinki Matevža Ravnikarja – Poženčana (1802–1864) ob 160. obletnici smrti je Mira Delavec Touhami predstavila delček še neobjavljenih ali slabo znanih pesmi ter ostalih literarnih fragmentov, ki se nahajajo v Rokopisni zbirki NUK pod oznakami Ms 432, 1387,1496.

Še en zapis o Matiji Nagliču (1799–1854) in zapisi o četrti božji zapovedi je prispevala Franceska Žumer; od uvoda prek predstavitve četrte zapovedi (Navuki starišam in otrokom. Zgodbe tudi.) do samega besedila o četrti božji zapovedi.

Tone Potočnik je predstavil rodovnik družine Pintar v Selški dolini in izpostavil brata Lovra in Jerneja Pintarja. Oba sta že bila predstavljena, tokrat pa je poudarek na rodu in rodovniku, ki izhaja s Sv. Tomaža nad Selcami in s pomočjo katerega pridemo do zanimivih povezav ter odkritij, ki segajo veliko dlje od same Poljanske doline.

Dr. Franc Križnar je predstavil dva prispevka. FOTO: Ivo Žajdela

Franc Križnar o Josipu Lavtižarju in Francu Kimovcu

Dr. Franc Križnar prvič piše o glasbenih fragmentih duhovnika, potopisca, zgodovinarja, glasbenika in skladatelja Josipa Lavtižarja (1851–1943) v času njegovega delovanja (1885–1895) v Kokri po 80. obletnici njegove smrti. V glasbenem pomenu ni sicer napisal veliko, ravno čas njegovega duhovništva v Kokri pa je bil pomemben zlasti še za to, ker v ta čas sovpada njegovo edino in enoletno glasbeno šolanje v nemškem Regensburgu (1885–1886).

V drugem prispevku piše o minuli 60. obletnici smrti duhovnika, glasbenika in skladatelja dr. Franca Kimovca (1878–1964). Rodil se je v sosednji župniji Zalog pri Cerkljah. S svojo duhovniško in glasbeno kariero je presegel preostalo »stotnijo« gorenjskih duhovnikov in glasbenikov. V glasbeni stroki je bil najbolj uspešen v cerkvenih zborovskih delih in v skladbah za (cerkveno) ljudsko petje. Imel je tudi številne cerkvene in necerkvene funkcije. Med prvimi so to vikar, kanonik, arhidiakon, dekan in prošt, med glasbenimi pa zanimanja ter uspehi za koral, orgle in zvonoslovje.

Po posvetu so pred gradom Turn odprli vrt v spomin Josipini Turnograjski. FOTO: Ivo Žajdela

Pionir slovenskega gasilstva Fran Barle

Eden redkih strokovnjakov za gasilstvo Franc Sever je predstavil pionirja slovenskega gasilstva Frana Barleta (1864–1928) ob 160. obletnici rojstva. Barle tudi ni bil duhovnik niti Preddvorčan, ampak rojen v sosednjih Cerkljah. Kot piše avtor, je vreden pozornosti zaradi uveljavitve slovenskega jezika v gasilskih društvih na Kranjskem, kot ustanovitelj Slovenske gasilske zveze je deloval v jugoslovanski zvezi v Ljubljani, bil s tem neposredno povezan v dandanašnje poklicne gasilske enote v Ljubljani (in drugod).

Med odprtjem vrta v spomin Josipini Turnograjski. FOTO: Ivo Žajdela

Duh prve slovenske pesnice, pisateljice, skladateljice, pianistke in pravljičarke

Kot sta zapisala urednika posredno in neposredno s temi prispevki ves čas bdi nad nami duh prve slovenske pesnice, pisateljice, skladateljice, pianistke in pravljičarke Josipine Urbančič Turnograjske z gradu Turn v Preddvoru. »Zato ponovno z vsemi navedenimi in še kom stopa v ospredje, sama ali/in skupaj s svojimi sopotniki in nadaljevalci. Duhovništvo in redovništvo pa je bilo ves čas njenega bitja in žitja prisotno neposredno. Z vsemi navedenimi se je krepila slovenska vsenacionalna zavest. Vsekakor pa gre v prvi vrsti za afirmacijo Josipinke in Preddvora, za porajajoče se prebujanje slovenstva in Slovencev v sredini 19. stoletja, ki je trajalo do finala leta 1990. V različnih načinih in oblikah, v različnih cerkvenih in posvetnih vrstah. Združeno in enovito.«

1/11