Pred stotimi leti, 20. novembra 1912, se je rodil Otto von Habsburg-Lothringen, ali kot ga je v sožalnem telegramu ob njegovi smrti 4. julija 2011 imenoval papež Benedikt XVI., 'njegova kraljeva in cesarjeva visokost nadvojvoda Otto Avstrijski'. Dejstvo, da je bil sin za blaženega razglašenega poslednjega avstrijskega cesarja Karla I. državljan Avstrije, Nemčije in Madžarske, po lastnih navedbah pa tudi Hrvaške, ter da so po njegovi smrti zanj maše zadušnice darovali v kraju Pöcking ob Starnberškem jezeru, kjer je umrl, pa v Münchnu, Marijinem Celju, na Dunaju, v Budimpešti in Zagrebu, nam daje jasno vedeti, da je bil Otto von Habsburg človek, ki je bil vedno v žarišču zgodovinskih preobratov.

Papež Benedikt XVI. je v sožalnem telegramu njegovi družini, ki je evropsko zgodovino zaznamovala bolj kot katera koli druga, Otta von Habsburga označil kot 'velikega Evropejca', ki si je 'neutrudno prizadeval za mir in sožitje med narodi ter pravično ureditev na naši celini'. Avstrijski kardinal Christoph Schönborn je 'arhitekta evropske misli in evropske integracije' postavil ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu De Gasperiju. Münchenski nadškof kardinal Reinhard Marx je v spomin na Otta von Habsburga pozval, naj si Evropejci še naprej neutrudno prizadevamo v zbliževanju evropskih narodov: »Njegov vzor nam mora biti ravno v današnjem zahtevnem položaju v veliko spodbudo.«

Otto se je rodil 20. novembra 1912 v kraju Reichenau ob Raxu kot najstarejši sin Karla I. in njegove soproge Zite. Med leti 1916 in 1918 je bil avstro-ogrski prestolonaslednik, po razglasitvi republike pa je družina leta 1919 odšla v izgnanstvo v Švico in kasneje na Madeiro, kjer je Karl I. tudi umrl. Sledile so postaje v Španiji, Belgiji in ter med leti 1940 in 1944 v Združenih državah Amerike. Zatem je Otto von Habsburg do leta 1951 živel v Franciji, kasneje ponovno v Španiji in od leta 1954 v kraju Pöcking na Bavarskem. Leta 1951 se je poročil s princeso Regino von Sachsen-Meiningen.

Od leta 1938 so Habsburga s tiralico preganjali nacisti. Bil je goreč nasprotnik priključitve Avstrije nemškemu rajhu. Ob izbruhu vojne je več kot deset tisočim ljudem, ki so jih preganjali nacisti, pomagal pri pobegu čez ocean. Leta 1936 je postal član Panevropske zveze, od leta 1940 pa je bil njen predstavnik v Washingtonu.

Otto von Habsburg je v Washingtonu vzpostavil stike s pomembnimi politiki, med drugim s predsednikoma Franklinom D. Rooseveltom in Harryjem S. Trumanom. Za Avstrijo je dosegel veliko pozitivnega, sodeloval je tudi pri nastanku Moskovske deklaracije, ki je v povojnem času zagotovila neodvisnost njegove domovine. Kasneje je bil deležen kritike zaradi posredovanja pri Trumanu proti začasni vladi socialdemokratskega kanclerja Karla Rennerja, ustanovljeni aprila 1945. Habsburg je dvomil v Rennerjevo protisovjetsko stališče.

Tudi njegovo prvotno zavračanje državne pogodbe je bilo soodgovorno za to, da so številni avstrijski politiki nasprotovali njegovi vrnitvi v domovino. Avstrijo je lahko ponovno obiskal sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, kar pa je sprožilo precejšen val protestov med državljani. Položaj se je počasi pomiril, saj cesarjev sin ni kazal notranje političnih ambicij. Leta 1972 je prišlo do zgodovinskega rokovanja z avstrijskim zveznim kanclerjem Brunom Kreiskym. Deset let kasneje je Otta von Habsburga v Hofburgu sprejel zvezni predsednik Rudolf Kirchschläger.

Leta 1973 je bil Otto von Habsburg izvoljen za predsednika Mednarodne panevropske zveze. Bil je pokrovitelj panevropskega piknika 19. avgusta 1989 na avstrijsko-madžarski meji pri Sv. Margareti, kar je spodbudilo tudi padec železne zavese. Cesarjev sin je bil član evropskega parlamenta od svoje prve neposredne izvolitve leta 1979 in je položaj ohranil do leta 1999.

Številni člani rodbine Habsburg z Ottom na čelu so se 3. oktobra 2004 udeležili slovesnega bogoslužja na Trgu sv. Petra v Vatikanu ob razglasitvi Ottovega očeta Karla I. za blaženega. Sveto mašo je vodil papež Janez Pavel II., somaševala pa sta med drugim tudi dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn in kardinal Peter Erdö iz Budimpešte.

Kardinal Schönborn je bil tisti, ki je po smrti 98-letnega nekdanjega prestolonaslednika spomnil na dogodek ob srednjeevropskem dnevu katoličanov leta 2004 v Marijinem Celju, romarskem središču na avstrijskem Štajerskem, s katerim je bil Otto von Habsburg vedno tesno povezan. Kmalu po razširitvi Evropske zveze se je tam zbralo okoli sto tisoč vernikov iz vseh sosednjih držav, med njimi tudi njihovi predsedniki, pa tedanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi in Otto von Habsburg. »Za to sem živel«, je takrat izjavil zadovoljni, od dežja premočeni Habsburg, ki ga je v dno srca ganilo 'romanje narodov' k 'Magna Mater Austriae'.

Foto: splet