Spominska plošča, ki so jo ob Mahničevi stoti obletnici župljani Štanjela podarili katedrali na Krku. FOTO: Ivan Rampre



Pred sto leti, 14. decembra 1920, je v Zagrebu umrl škof Anton Mahnič. Ob obletnici smrti leta 2013 so v krški stolnici slovesno začeli postopek za njegovo beatifikacijo.

Rodil se je 14. septembra 1850 v Kobdilju pri Štanjelu. Jeseni 1863 je vstopil v malo semenišče v Gorici. Kmalu je zbral okrog sebe enako misleče in se skupaj z njimi študijsko poglabljal v literaturo in umetnost. Že kot drugošolec je zasnoval list Vrt, ki ga je sam pisal in zalagal s poezijo in prozo. Leta 1871 je z odličnim uspehom končal gimnazijo in vstopil v goriško bogoslovje.

Leta 1874 je bil v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Naslednje leto je postal prefekt, od leta 1891 do imenovanja za škofa leta 1896 pa rektor v malem semenišču. Za svoje gojence je ustanovil list Lipo in pozneje Domače vaje, da bi se vadili v slovenščini in pisateljevanju. Vpisal se je na dunajsko teološko fakulteto, kjer je leta 1881 doktoriral, nato pa postal profesor Nove zaveze v goriškem bogoslovju.

Katoliška estetika na osnovi metafizične trojice resničnega, lepega in dobrega

Tega leta se je prvič oglasil v javnosti s črtico Kako je oče Kobencelj na Dunaj kraški sir nosil, objavljeni v Celovškem Kresu. Pozornost so vzbudili filozofski pogovori Dvanajst večerov, objavljeni v Slovencu 1884. V njih je razvil svojo zamisel katoliške estetike na osnovi metafizične trojice resničnega, lepega in dobrega. Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, nič lepo, kar ni resnično in dobro. Povzročili so na eni strani burno odobravanje, na drugi pa nepomirljivo odklanjanje.

V Slovencu je objavil tudi dve satirični zgodovinski povesti Indija Komandija in Zadnji samotar, ki pa nista vzbudili večje pozornosti. Prva je satira zoper moderno filozofijo in Stritarja, druga proti jožefinizmu in prostozidarstvu.

Urednik Rimskega katolika

Leta 1884 je prevzel uredništvo škofijskega lista in vsaj tretjino vsake številke napisal sam. Urejal ga je do leta 1896 in v njem v latinščini pisal razprave verske in duhovne vsebine ter prispevke o vprašanjih vzgoje in šole.

Leta 1888 je nameraval izdajati svoj lasten leposlovni list, a se je nazadnje odločil za revijo z izzivalnim naslovom Rimski katolik. Bil je hkrati njegov urednik in pisec večine člankov.

Do imenovanja za škofa je izšlo osem letnikov. Že v prvih letnikih je pisal o potrebnosti vseslovenskega katoliškega shoda, ki naj bi idejno in politično združil vse Slovence pod zastavo katoliškega načela.


Mahničev grob v krški katedrali. FOTO: Ivo Žajdela


Škofovska služba na otoku Krku

Škofovska služba na otoku Krku pomeni vrhunec Mahničevega življenja. Trajala je 24 let, od leta 1896 do 1920. Ko so po koncu prve svetovne vojne ozemlje krške škofije okupirali Italijani, je zadnji dan leta 1918 poslal pariški mirovni konferenci memorandum. V njem je zapisal, da na ozemlju krške škofije živi 85 odstotkov Hrvatov in samo 15 odstotkov Italijanov. To ga je stalo svobode, saj so ga Italijani odpeljali v prisilno konfinacijo v Frascati blizu Rima.

Po skoraj enoletnem ujetništvu se je marca 1920 s papeževim posredovanjem zelo bolan vrnil na Krk, od koder je nameraval oditi na zdravljenje v Varaždinske toplice, a za to ni imel dovolj denarja.

Od leta 2013 v postopku za beatifikacijo

Zadnje dni življenja je preživel kot gost nadškofa Antona Bauerja v Zagrebu, kjer je umrl 14. decembra 1920. Ker italijanske oblasti niso dovolile njegovega pokopa v krški stolnici, so umrlega Mahniča pokopali v zagrebško kapiteljsko grobnico na glavnem zagrebškem pokopališču Mirogoj, kjer je počival devet let. Frančiškani so leta 1929 njegove posmrtne ostanke prenesli v svojo župnijsko cerkev sv. Frančiška Ksaverja v Zagrebu. Šele čez 73 let so ga novembra 2002 svečano pokopali v krški stolnici Marijinega vnebovzetja.

Njegov grob zelo radi obiskujejo in se mu priporočajo predvsem Hrvati, a tudi Slovenci. Že tradicionalno se vsako pomlad zberejo na njegovem grobu šolski otroci krške škofije. Na obletnico njegove smrti, 14. decembra 2013, se je v krški stolnici slovesno začel postopek za njegovo beatifikacijo.

Letos so obnovili kapelico ob Mahničevi rojstni hiši. FOTO: arhiv župnije


Umrl je v sluhu svetosti

Kot pravi Ciril Cej, župnik v Štanjelu, je Božji služabnik škof dr. Anton Mahnič iz Kobdilja s svojim prizadevnim delom zaznamoval kar dva naroda, slovenskega in hrvaškega. »Kamorkoli je bil poslan, je z vero v Božjo pravičnost, dobroto in lepoto odgovarjal na potrebe ljudstva, ki mu je bilo zaupano. Zapuščina, ki jo je s svojim življenjem in delom ustvaril, je tako častitljiva, da ga približuje veličini oltarja. Bil je borec za resnico in pravico.

Njegovo osnovno vodilo je bila zvestoba resnici, resnici Božjega razodetja. V razkristranjeni svet je tako ponovno prinašal Kristusa. Prav v tem more Mahnič veliko povedati tudi našemu času. Njegove razprave o nujnosti nevtralne šole, o odnosu med državo in Cerkvijo so našle potrditev v Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu.

V skladu s svojim geslom V križu je rešitev je vse svoje življenje ohranil čistost vere, ljubezen do Cerkve in prizadevanje za svetost. Umrl je v sluhu svetosti. Kot škof je bil pastir, ki je živo živel za Boga. Bil je človek čistega srca, ki je težil za svetostjo. Bil je ljubitelj bližnjega, svete Cerkve in papeža. Ljubil je svojo domovino, še posebno rad je imel otroke in mladino.«
_ _ _

*Celoten prispevek je bil objavljen v tedniku Družina (49/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*