Sodelovali bodo duhovniki iz župnij, povezanih z življenjsko potjo pogumne učiteljice Anice Drobnič (1898–1943). Somaševanje bo vodil Maks Ipavec, župnik iz Begunj pri Cerknici, kjer je Anica delovala, sodelovali pa bodo tudi Simon Virant in Simon Onušič, župnik in duhovni pomočnik iz Aničine rojstne župnije Bloke, in farani obeh župnij. Na mašah za slovenske mučence, žrtve totalitarnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo, svetniške kandidate s pesmijo predstavlja Gregor Čušin. bogoslužje je mogoče spremljati tudi prek YouTuba in prek Gold TV. Prejšnje tri svete maše so darovali za dr. Lamberta Ehrlicha, bogoslovca Alojzija Breznika in duhovnika Franca Cvara.

Sestre redovnice, ona učiteljica in prosvetna delavka

p. Metod Benedik je v enem iz sklopa člankov Slovenski mučenci 20. stoletja kratko orisal Aničino življenjsko pot. Rodila se je 28. junija 1898 v verni krščanski družini s petimi otroki na Hudem Vrhu na Blokah. Njene sestre so postale redovnice, ona pa je odšla v šolo k uršulinkam in postala učiteljica in prosvetna delavka v katoliških društvih, v Begunjah pa tudi organistka, pevovodja cerkvenega pevskega zbora, članica učiteljske Katoliške akcije, tajnica katoliškega prosvetnega društva, zborovodja več pevskih zborov, organizatorka prosvetne dejavnosti, režiserka, koreografinja …

Prosti čas posvečala Cerkvi, glasbi in prosveti

Neporočena je ves prosti čas posvečala Cerkvi, glasbi in prosveti ter bila vsestransko dejavna trn v peti komunističnim aktivistom. Partizani so jo ugrabili 15. septembra 1943 ob vdaji posadke vaške straže v Begunjah. Odpeljali so jo v Kočevje in jo v tamkajšnjem Dijaškem domu zasliševali in zasmehovali mnogi partizanski veljaki, od Dakija do Kardelja. Pozneje so jo z drugimi jetniki odpeljali v Ribnico in jo tam 15. oktobra 1943 umorili. Njene posmrtne ostanke so 26. oktobra 2003 prenesli na bloško pokopališče. Na žalni slovesnosti je bilo o njej slišati: »Bila je sol modrosti, luč resnice in mesto na gori.« Domačini pa so »bili prepričani, da je umrla samo zato, ker je dosledno živela svojo vero«, doma so jo imeli za svetnico, je še zapisal p. Metod Benedik.

Leta 2000 prišteta med slovenske mučence in pričevalce za vero

Ob prenosu posmrtnih ostankov Anice Drobnič iz Ribnice na bloško pokopališče je pokojni dolgoletni urednik revije Zaveza Justin Stanovnik v nagovoru poudaril: »Partizani so jo hoteli že spomladi 1942 ubiti in so jo večkrat iskali. Prijeli so jo 15. septembra 1943, ko se je vdala posadka vaške straže v Begunjah. Odpeljali so jo v Kočevje, pozneje pa z drugimi ujetniki v Ribnico, kjer jo je partizan Franc Pirkovič – Čort 15. oktobra 1943 ponoči dal ubiti v gozdu pri Jelendolu. Slovenski domobranci so jo z drugimi žrtvami izkopali 3. oktobra 1944. Njena sošolka in sojetnica v ribniškem zaporu Mimi Petelinova jo je dala pokopati v poseben grob na pokopališču v Hrovači. Leta 2000 je bila prišteta med slovenske mučence in pričevalce za vero.«

Dolgo in kratko, bogato in strašno potovanje

Prof. Stanovnik je zbranim na bloškem pokopališču še dejal: »Končano je Aničino potovanje, ki je bilo kratko in dolgo. Kratko, ker je živela samo 45 let, in dolgo, ker jih je moralo miniti še več kot toliko, da je nazadnje prišla sem; potovanje, ki je bilo bogato, saj je samo dajala, in imamo pravico reči, da je morala biti bogata, da je mogla kar naprej dajati; potovanje, ki je bilo tudi strašno, ker je morala prehoditi pot od Ribnice do Jelendola, in mi lahko o tem samo govorimo, ne da bi prav vedeli, kaj to pomeni. Preden so jo odpeljali, je rekla prijateljici učiteljici Petelinovi: 'Pokrižaj me. Jaz grem v smrt.' Mogoče jo je tisti križ varoval prehudih reči. Kaj pa vemo.«

Stoji tudi pred današnjim učiteljem

Obenem je prof. Justin Stanovnik v govoru poudaril še, da je bila Anica Drobnič slovenska učiteljica, ki je živeli v času, ki je bil tako nenavaden, tako zunaj vsega, kar se je kdaj zgodilo – da so morili učiteljice. »Od nekod so prišli ljudje – prišli so iz knjig, iz 'tuje učenosti', kakor bi rekla Cankarjeva mati, iz prostorov zavratnega navdiha – in so mislili, da smejo vse. Poleg tega pa so imeli srce, ki jim je dovoljevalo, da so svojo misel tudi uresničevali. To so bili zares zelo nesrečni ljudje. /…/ Kot človek za vse čase stoji Anica Drobnič tudi pred današnjim učiteljem tako, da, brž ko jo zagleda, ne more kar mimo.«

Človek za vse čase

In še, da se je Drobničeva torej uvrstila med tiste ljudi, ki jim pritiče visoki naslov: človek za vse čase. »V sebi je nosila duha, da je mogla in hotela to biti. Ni bila naivna, vedela je, da jo zalezujejo; jasno ji je bilo, da veliko tvega. A je stala tam, kamor je mislila, da je postavljena; in je stala tako, kakor ji je velevala vest, slovenska in krščanska. Iz take snovi je bila in taka je hotela biti. Res, tu ni bila samo snov, ampak tudi odločitev – dejanje suverenega duha,« je pred dvema desetletjema še izpostavil pokojni Justin Stanovnik. Celoten njegov nagovor je najti TUKAJ.