Doslej so jih že obhajali za dr. Lamberta Ehrlicha, bogoslovca Alojza Breznika, duhovnika Franca Cvara in učiteljico Anico Drobnič, danes, v petek, 2. avgusta 2024, ob 19. uri pa bo na pobudo spravne iniciative Vseposvojitev v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani sveta maša, že peta po vrsti, za uspeh beatifikacije slovenskega mučenca, cistercijana patra Placida (Alojzija) Grebenca (1909–1943).

Maševal bo opat p. Maksimilijan File

Današnje večerno somaševanje pri frančiškanih bo vodil stiški opat p. Maksimilijan File, sodelovali pa bodo tudi župnik Anton Berčan in farani iz Grebenčeve rojstne župnije Ribnica. Svetniškega kandidata, kot že vse štiri pred njim, bo s pesmijo tankočutno predstavil Gregor Čušin. Kdor se maše ne bo mogel udeležiti, jo bo lahko spremljal tudi v neposrednem prenosu na Gold TV ali na YouTube kanalu TUKAJ.

Kaplan in ekonom v Stični

P. Placid (Alojzij) Grebenc, rojen 12. junija 1909, je bil tretji od 10 otrok v globoko verni kmečki družini, ki je vzgojila kar štiri duhovne in redovne poklice (poleg njega še brat in dve sestri), v vasi Dolenji Lazi na Dolenjskem. Kot gimnazijec je prišel v cistercijanski samostan Stična in tam leta 1930 izrekel večne zaobljube, leto pozneje (19. decembra 1931) pa po škofu dr. Gregoriju Rožmanu prejel mašniško posvečenje. Najprej je bil kaplan Župnije Stična, nato pa od leta 1935 do smrti ekonom.

Določen za duhovno oskrbo vaške straže

Med 2. svetovno vojno, potem ko so v okolici Stične ubili 17 nedolžnih kristjanov, ga je opat dr. Avguštin Kostelec določil za duhovno oskrbo vaške straže. Po italijanski kapitulaciji in partizanskem zavzetju so p. Placida zaprli, ga obtožili ustanavljanja vaške straže, kar je odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, marveč je rešil veliko ljudi iz rok Italijanov, vaških stražarjev in internacije, je pred leti v Družini zapisal p. dr. Anton Nadrah.

Strel v glavo, razbita lobanja

Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah blizu Ribnice na Dolenjskem s še 22 drugimi jetniki, tudi župnikom Viktorjem Turkom, po grozovitem mučenju umorili in zakopali. Leta 1944 so njegovo truplo skupaj z ostalimi pobitimi prekopali in s krščanskim pogrebom zakopali na pokopališču rojstne župnije Ribnica. V uradnem zapisniku je kot vzrok smrti navedeno »strel v glavo, razbita lobanja«.

Duhovniki pregnanci v stiškem samostanu. P. Placid Grebenc je prvi z desne v drugi vrsti. FOTO: Zbirka Muzeja krščanstva na Slovenskem

Skupna zakramentalna odveza

Pred smrtjo je duhovnik Ivan Lavrih vsem 23 mučencem skrivoma podelil skupno zakramentalno odvezo, pozneje (2003) pa o Placidovem mučeništvu zapisal: »Sloves glede mučeništva p. Placida je bil ves čas navzoč. Kjer koli je bil kak pogovor o njem, je bil pogovor o mučeniku. Enako pri pisanju o njem.« P. Placid se je zelo trudil za krepostno življenje in je bil znan dobrotnik, ki je potrpežljivo prenašal svojo težko bolezen, je še zapisal p. Nadrah.

Mučiteljem je odpustil

Trpljenje in smrt iz sovraštva do vere je potrpežljivo sprejel, mučiteljem pa odpustil. Kot je znano, je p. Placid, ki je imel okoli vratu poleg kolarja tudi rožni venec, ob zajetju izjavil: »Na jasnem smo si vsi, kaj nas v Trebnjem čaka. Edino, kar me moti, je, da bom padel pod kroglo Slovenca.« Ravnanju in načelom komunistične partije je javno odločno in z dejanji nasprotoval, kar je bil tudi razlog za njegov umor. Pred sodiščem je izjavil, da »mora komunizem obsojati, ker mu tako predpisuje njegova vera«.

Bodril je sotrpine in jim pomagal

Tudi v zadnjem zemeljskem trpljenju (najprej so ga zaprli v Ivančni Gorici, ga nato prepeljali v Trebnje in oprostili, pozneje pa v Kočevju obsodili na smrt) je p. Placid Grebenc ostal pokončen. Bodril je sotrpine in jim pomagal, da so tudi oni v trpljenju našli smisel življenja. Z molitvijo rožnega venca, s sveto spovedjo in duhovnimi spodbudami jim je pomagal, da so sprejeli krivično obsodbo in se mirno pripravili na smrt. Ko so p. Placida in njegove sotrpine usmrtili, je bila misijonska nedelja …

Redovna duhovnika in redovnici

p. Placid, ki je bil že kot otrok kot srčni in revmatični bolnik slabotnega zdravja, je izšel iz globoko verne družine, ki je dala Cerkvi kar štiri duhovne poklice: on in njegov brat Maver sta bila redovna duhovnika v cistercijanskem samostanu v Stični, njuni sestri pa redovnici: s. Miljana usmiljenka, s. Gizela pa Marijina sestra. Že njihov oče Franc, za tiste čase izjemno razgledan, je po končani gimnaziji želel postati duhovnik, a je moral prevzeti domačo kmetijo.

Nova maša na polnočnico

p. Placid je novo mašo obhajal v stiški baziliki za božično polnočnico leta 1931, v rojstni župniji Ribnica pa je pel novo mašo nekaj dni pozneje, v nedeljo, 27. decembra. Njegova sestra Miljana mu je ob tej priložnosti izročila novomašni križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Novomašnik je žarel od sreče, sestrine besede pa so se pozneje izkazale za preroške: kot mučenec je po križu in trpljenju prišel v večnost.

Vse življenje vneto častil Marijo

Marija ga je spremljala vse življenje. Že od doma je vneto častil nebeško Mater, povezanost z njo pa še poglobil v Stični, saj je cistercijanska duhovnost izrazito marijansko usmerjena. Skoraj četrt stoletja je bil pod varstvom stiške Žalostne Matere božje, na katero se je z zaupanjem oziral, ko je večkrat dnevno prihajal k skupnemu molitvenemu bogoslužju v cerkev. In s kakšnim navdušenjem je zvečer s sobrati prepeval Salve Regina – Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja …