Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Pred 200 leti Gruber omogočil obnovo jezuitskega reda

Za vas piše:
Katja Cingerle
Objava: 24. 07. 2014 / 07:17
Oznake: Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:15
Ustavi predvajanje Nalaganje
Pred 200 leti Gruber omogočil obnovo jezuitskega reda

Pred 200 leti Gruber omogočil obnovo jezuitskega reda

Letos bomo 7. avgusta praznovali 200 let ponovne vzpostavitve jezuitskega reda, za kar je najbolj zaslužen Gabrijel Gruber.

Če se iz stare Ljubljane sprehodimo po Gruberjevem nabrežju, prečkamo cesto in se ustavimo na začetku Zvezdarske ulice, bomo na levi strani po pročelju palače (zdaj Arhiv Slovenije) zagledali kipec s posvetilom Gabrijelu Gruberju, jezuitu in arhitektu. Ob Ljubljanici nato nadaljujemo pot do Špice in se znajdemo na koncu Gruberjevega prekopa.



Tako smo videli dva najbolj znana Gruberjeva dosežka: palačo in prekop. Marsikdo pa ne ve, da je bil Gruber eden najbolj prizadevnih in zaslužnih, da se je obnovila Družba Jezusova v Sloveniji. Letos bomo 7. avgusta praznovali 200 let ponovne vzpostavitve jezuitskega reda, ki pa ga sam žal ni dočakal.

Njegova življenjska pot se je začela 6. maja 1740 na Dunaju, kjer se je rodil slovenskim staršem. Želel je postati misijonar, kar v njegovi družini ni bila redkost. Njegov vzornik je bil Avguštin Hallerstein, ki je bil vodilni znanstvenik na dvoru kitajskega cesarja, zato si je tudi sam želel na Kitajsko, zato je moral nabrati čim več znanja matematike in uporabnih ved. Prav po koncu študija, leta 1768, so se začele priprave na gradnjo izsuševalnega prekopa, zato se je preselil v Ljubljano, kjer je poučeval mehaniko, navigacijo, astronomijo, ladjedelništvo in številne druge tehniške vede. Takoj si je pridobil ugled in čez tri leta dobil dovoljenje za gradnjo prekopa, hkrati pa je bil še navigacijski direktor za plovbo po vseh habsburških vodah, razen po Donavi. Leta 1773 pa je začel zidati še palačo.

Menil je, da mu bodo dosežki odprli vrata na stežaj k uresničitvi želje po misijonu na Kitajskem. A je papež Klement Družbo Jezusovo prepovedal. Gruber je jel še zadnji vlak, da se je 15. avgusta 1773 družbi priključil. Kupil je vilo Podrožnik in se vanjo preselil z družino. Skupaj s Tobijem in očimom so bili tudi vidni člani kranjske Družbe za poljedelstvo in koristne spretnosti. Leta 1777 je izgubil delo pri prekopu in kot navigacijski direktor, vprašljiva pa je bila tudi služba predavatelja.



»Trideset let so smeli živeti in delovati le v Rusiji pod Katarino II. in v Prusiji pod Fridrikom II., ki papeževega dekreta nista razglasila,« piše na spletni strani Družbe Jezusove. Prav zato je Gabrijel Gruber odšel v Rusijo, kjer je kot odličen govorec ruščine hitro pridobil zaupanje cesarice. Pri tem so seveda pomagale tudi njegove spretnosti. Ko je na oblast prišel njen sin, Pavel I., je Gruber postal njegov glavni zaupnik. Po papeževem dovoljenju jezuitskega reda v Rusiji pa je bil imenovan za jezuitskega generala in tako v cerkveni hierarhiji dosegel najvišji položaj med slovenskimi katoliškimi dostojanstveniki, kar je poudaril avtor knjige o Gruberju, dr. Stanislav Južnič. Svoj ugled in diplomatske spretnosti je dobto izkoristil. Takoj je začel vabiti nekdanje jezuite, da se mu pridružijo, dobil je celo učence s Kitajske, Anglije in Amerike, kjer je ustanovil jezuitske šole, ki še vedno delujejo. njegov klic je uslišal tudi brat Tobija, ki je deloval v Pragi in se tam srečal s priznanim jezikoslovcem Jozefom Dobrovským.



Za ponovno vzpostavitev Družbe Jezusove pa je moral prepričati papeža. V večno mesto je pošiljal svoje učence, med njimi tudi Neapeljčana Giuseppeja Mario Pignatellija, ki je bil leta 1954 razglašen za svetega. Postal je italijanski provincial, njegovo mesto je za njim zavzel Gruberjev nekdanji tajnik beloruske jezuitske province, Luigi Panizzoni. Prav on osebno je 7. avgusta 1814 od papeža Pija VII. sprejel bulo o vnovični vzpostavitvi jezuitskega reda.

Takole pa svoje poslanstvo opisujejo jezuiti na svoji spletni strani: »Skozi svojo več kot 400-letno preteklost so bili jezuiti, naši predhodniki, znani predvsem kot zagrizeni oznanjevalci katoliške vere, misijonarji, šolniki in znanstveniki. S tem so odgovorili na potrebe Evrope in sveta v novem veku. Velike civilizacijske spremembe zadnjega stoletja pa vodijo jezuite k novi zastavitvi poslanstva. Osnovni štirje današnji izzivi so pričevanje za vero in pravičnost ter dialog s kulturo (v najširšem pomenu) in drugimi verstvi.«


Katja Cingerle, povzeto po člankih, objavljenih v Družini:

Intervju z dr. Stanislavom Južničem, avtorjem knjige Gabriel Gruber

Knjiga Gabriel Gruber

Poznamo ga po prekopu in palači (ob 200. obletnici obnove njegove Družbe Jezusove)

Gabrijel Gruber, vsestranski znanstvenik (članek je nastal ob 200-letnici Gruberjeve smrti)


Fotografije: Arhiv Družine


Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh