Pred kratkim sem se udeležil biblijsko-sinodalnih duhovnih vaj, ki so bile res odlične in izjemno globoke. V skupini je bilo 59 žensk in le 19 moških. Po besedah organizatorjev je to še veliko, saj so večinoma prišli zaradi svojih žena, kar – po mojem – pomeni, da so bili motivirani bolj zaradi pobud žena kot iz lastne volje. Ko sem poslušal škofove jasne, prodorne in s Svetim Duhom prežete razlage, sem si želel, da bi jih slišali tudi drugi možje!

Podobno, v bistvu še slabšo sliko spremljam tudi drugje v Cerkvi. Zanima me, zakaj moški ne prihajajo k maši. Če pa že pridejo, običajno stojijo nekje zadaj pod korom, skoraj neopazni. Zakaj jih večkrat vidim bolj pri »hišniško-zidarskih« delih okoli cerkve, kot pa, da bi bili dejavni v duhovnem življenju?

Seveda ni nič narobe s tem, da so ženske zraven in dejavne. Težava je le v tem, da je moških tako malo, da ni ravnotežja. Zdi se, kot da moških Božje stvari ne zanimajo ali jih preprosto ne pritegnejo. Namesto da bi šli k maši ali sodelovali v cerkvenih dejavnostih, se ukvarjajo z opravili okrog hiše, rekreirajo ali pa – kar je še slabše – posedajo po lokalih ali doma pred televizijo. Ta nenavzočnost moških v Cerkvi je očitna in nas opozarja na globlje izzive, s katerimi se soočamo v naši kulturi.

Zanima me, zakaj moški ne prihajajo k maši. Če pa že pridejo, običajno stojijo nekje zadaj pod korom, skoraj neopazni.

Moški, ženska – drugačna tudi duhovno

Res je, da moški doživljamo duhovnost drugače kot ženske – bolj prek dejanj, konkretnih izzivov in ne toliko skozi tiho molitev ali poglobljene pogovore. Ženske imajo dar za osebno duhovnost in skrbno premišljevanje, moški pa potrebujemo nekaj bolj fizičnega, oprijemljivega, da bi se povezali z duhovnim svetom.

Nikakor ne iščem krivca v ženskah, vendar današnji fantje pogosto odraščajo skoraj izključno v ženskem okolju: doma mama, žal, pogosto sama, vzgojiteljica v vrtcu, učiteljica, katehistinja ... Morda vidi duhovnika, ki pa je pogosto oddaljen ali pa tudi on uporablja »milo, žensko-zvenečo-pomaziljeno« govorico. Tako fant ne vidi moškega, ki bi bil dejaven vernik, ki bi molil, živel zakramentalno življenje, bral Božjo besedo in jemal Boga resno. Če pa oče vendarle je v družini, versko vzgojo prepušča ženi. Fant tako hitro dobi vtis, da je vera nekaj, s čimer se ukvarjajo samo ženske. To pa vodi v še večjo odsotnost moških v Cerkvi.

Raziskave (https://catholicexchange.com/kids-stay-in-church-if-dad-goes-to-church) kažejo: če oba – mama in oče – hodita v cerkev, bo 33 % otrok postalo rednih obiskovalcev cerkve. Če v cerkev hodi samo mati, bo le 2 % otrok zraslo v redne obiskovalce cerkve, 37 % jih bo cerkev obiskovalo občasno, medtem ko bo 60 % otrok cerkev popolnoma zapustilo. Če je aktiven oče, mama pa ne, se – zanimivo – številka še poveča. Pri aktivnem očetu in občasno aktivni mami se ta številka poveča na 38 % in – popolnoma nelogično, številka naraste na 44 %, ko otroke v cerkev vodi samo oče. Očitno ima očetova navzočnost močan vpliv na versko življenje odraslih otrok.

Še tole: moški se odzivamo na izzive. Priti k maši, tam obsedeti za 45 minut, se dolgočasiti in niti ne razumeti maše, ni noben izziv. Izzivi za nas so zunaj cerkvenega praga – tam, kjer se srečujemo z resničnim življenjem in resničnimi težavami.

 Iz leva v mucka

Pisateljica Dorothy L. Sayers je takole zapisala: »Uspešno smo porezali kremplje Levu iz Judovega rodu (opomba: Jezusu Kristusu) in ga spremenili v udomačenega in milega hišnega mucka, primernega za blede kurate in pobožne starke.«

Podobno, kot smo naredili z Jezusom, smo v zadnjem stoletju »porezali kremplje« tudi moškemu, ga spremenili v »udomačenega in milega hišnega mucka«. Takega, ki naj raje nima moči, kot da bi svojo moč uporabil za dobro – žene, otrok, skupnosti.

Celo moškost sama je postala toksična, nezaželena in problematična, česar smo se navzeli tudi v Cerkvi. Moški naj bi bil šibak, tih in raje bolj neopazen, nekje pod korom, daleč od pravega duhovnega delovanja. To je napačno prepričanje, ki ovira moške, da bi sprejeli svojo vlogo in postali močni stebri duhovnega življenja v svojih družinah in skupnosti.

Razmišljanje lahko v celoti preberete v novi številki revije Božje okolje.