O smrti vselej govorimo v luči vstajenja, saj smrt tako ni razumljena kot nekaj groznega, ampak je del življenja. FOTO: Urška Bernik



S pepelnično sredo smo vstopili v postni čas, čas milosti in intenzivne priprave na veliko noč. Načinov, kako z otroki preživljati postni čas v družini, je toliko, kolikor je družin, in najbolj dragoceno je, da znamo te močne čase cerkvenega leta izkoristiti za to, da bomo rasli v medsebojnih odnosih in v osebnem odnosu z Bogom.

Smernice, kako to storiti, imamo v Svetem pismu, Katekizmu Katoliške cerkve, duhovni literaturi, revijah, na spletu in še kje. Pomembno je, da najdemo takšne oblike odpovedi in posta, ki bodo bogatile naše duhovno življenje in življenje vse družine. Starši bomo svojim otrokom z zgledom, to je vztrajnostjo, ponižnostjo in vedno novim vstajanjem po padcih (ker ti gotovo bodo), predali najboljšo popotnico za življenje, otrokom pa dovolimo, da nas bodo s svojo neposrednostjo, odkritostjo in čudenjem učili, kakšne si tudi nas želi nebeški Oče.

Naj otrok ve, kaj pomeni postni čas

Dobro je, da otroci, čisto faktografsko, vedo, kaj postni čas sploh pomeni, zakaj ga obhajamo 40 dni, zakaj je umeščen pred praznovanje velike noči, kaj pomeni zdržek od mesa, kdaj in kaj je strogi post … Otrok, zlasti šolski, bo vsako leto rad ponovil že osvojeno védenje o postu, in morda o tem »poučil« mlajše brate in sestre. Po drugi strani pa bo dragoceno, da bomo kot starši znali spretno pomagati otrokom (in seveda najprej samim sebi), da bo poznavanje dejstev o postu dobilo globino in pomen za naš in njihov vsakdan ter vsakdan družine.

Med telesno in duhovno dimenzijo

Danes je post »moderen«, od nutricistov slišimo, kako pomembno je razstrupljati telo, mnogi poudarjajo tudi, kako post vpliva na splošno psihofizično boljše počutje. Vse to je res, a kristjan v telesni vaji posta prepoznava še en pomen, ki se javnost ne propagira, in sicer pripravo telesa in duha na praznovanje vseh časov, na praznovanje velike noči, ki je noč vseh noči. Naj nas ne zavede, da bi pri postu ostajali na ravni telesnega zdravja ali gole krščanske prakse (torej iz dolžnosti do krščanske tradicije, čeprav nam je to lahko prva spodbuda). Kristjan se posti zato, da bi z mrtvičenjem telesa (pokora) prebudil hrepenenje po povezanosti z Bogom, premislil svoje navade in razvade (očiščenje) ter naravnal svoj vsakdan na to, da bo vsak korak in premik, oblačenje, umivanje, prehranjevanje, počivanje, vsako običajno dejanje posvečeno Bogu (spreobrnjenje), je zapisal sv. Tertulijan. Kakšne oblike posta in pokore torej vpeljati v družini, da bomo skupaj z otroki budili svojega duha za Božje?


Arhivska fotografija pasijona. FOTO: Tamino Petelinšek/arhiv Družine


Spokorne vaje prilagodimo otrokom, a jih ne opustimo

Otrok v različnih starostnih obdobjih različno doživlja duhovni svet, a o tem naj spregovorijo strokovnjaki za to področje, sama le intuitivno zaznavam in občudujem ta razvoj pri lastnih otrocih (in se delno tudi spominjam svojega otroštva in rasti odnosa z Bogom). Na vseh področjih stika z otroki, tako na področju intelekta, čustev, kot tudi duhovnega sveta, se nama z možem zdi ključno, da otroka doživljava kot tistega, ki nama je dan v oskrbo, ni pa čisto najin, ampak je najprej hoten in voden od Boga. Po svetopisemsko – midva sva vrtnarja, rast pa daje Gospod. In kot sva pri prvorojencu intuitivno z njim že kot z dojenčkom govorila, kot da vse razume (in bila na kakšnih sprehodih ali v družbi deležna začudenih pogledov, ko sva z njim »debatirala« o vsakdanjih rečeh), zaradi česar je zelo hitro spregovoril, tako se nama sedaj pri štirih otrocih potrjuje, da otrok tudi na področju duhovnosti dojema veliko več, kot pogosto predvidevamo. In kot z otrokom ne bomo začeli k maši prihajati šele, ko bo pri osmih letih priden in tih ždel v cerkveni klopi (ker to gotovo ne bo), ampak smo vse dojenčke prinesli v cerkev prvo nedeljo po porodu in odtlej vsako naslednjo, tako tudi ne vidim smisla, da bi s postnimi odpovedmi začeli šele pri neki določeni starosti.

Ali naj bo postna odpoved za otroke težka?

Seveda se družinska dinamika, tako glede posta kot tudi glede oblik molitve, praznovanja praznikov v družinskem krogu, ne nazadnje družinskega odhoda k nedeljski maši, pogosto oblikuje čisto spontano oz. je najbrž odvisna od posamezne družine. Bistveno je, da si določimo čas za družinsko molitev, da pri njej vztrajamo tudi, ko so pogoji težki (zaspanost, bolezen, upiranje otrok …), vendar ne na način farizejske pikolovskosti, ampak Jezusovega »rentgenskega« (skoz in skoz) in hkrati prizanesljivega (a ne popuščajočega) pogleda. Enak pristop se mi zdi smiselno zastaviti pri spokornih vajah. Primer: Pri svojih otrocih se izogibava sestavljanju seznamov postnih akcij, pri katerih bi se prehitro upehali, vsako leto pa kot družina sklenemo, kaj bo naša odpoved (ob osebnih odločitvah zdržkov naju z možem in predpisanega strogega posta). Tudi je ne načrtujemo posebej vnaprej, vendar okoli pepelnične srede vsako leto Sveti Duh navdihne nekoga od nas. Letos sta šolarja že sama predlagala, da ne bo posladkov in da ne bomo pili soka. Nedelje pri nas izvzamemo, ker ne spadajo v 40 postnih dni in tako za otroke ostajajo rešilna bilka, da si malo »odpočijejo« (tako je prvorojenec od pepelnične srede do nedelje zdihoval, kako komaj čaka nedeljski posladek).

Morava pa biti zelo pozorna pri vsakem otroku posebej, kako to odpoved doživlja. Pri nas bi se en od otrok najraje odpovedal šoli in imel za dobro delo to, da nas ne moti, ko delamo, v nasprotju z drugim otrokom, pri katerem sva opazila, da je že v predšolski dobi na skrivaj delal spokorne vaje (npr. se odpovedal kakšni hrani, ki jo ima rad, prinesel težko vejo v obliki križa do vrh hriba, a vse to, ne da bi opozarjal nase). In tu se za nas starše začenja težka naloga vrtnarja, ki mora paziti, kje prireže, da bo spodbudil rast in je ne zatrl.


Ilustracija križanega Jezusa; avtorica: Špela Gerčar, 7 let. FOTO: arhiv Mavrice


Post naj bo ovrednoten – dobesedno

Odrasli po obdobju posta lahko zaznamo rast v svojem duhovnem življenju, ne nazadnje se zato tudi odločamo zanj, kot nam predpisuje Cerkev. Otrok pa bo pomen posta morda laže razumel preko ovrednotenja na drugačen način, to je čisto dobesednega ovrednotenja. O čem govorim? Kakor po naključju (ki to ni) sem na samo pepelnico v eni od starih Mavric prebrala o misijonarki s. Andreji Godnič v Venezueli, ki pravi, da s 150 € vsak mesec omogočijo topel obrok 250 otrokom in ostarelim. To je enega od otrok (prav tistega, ki je že začel z vzdihovanjem, da pogreša posladek) tako močno prevzelo, da sem prišla na idejo: če se vsa družina odpove posladku vse dni v tednu, razen v nedeljo, nam to nanese približno 1 € na dan, kar je v 40 dneh posta 40 €. To pomeni, da bomo s tem denarjem omogočili obrok 66 otrokom! In opažam, da odločitev, da bomo darovali za Venezuelo, zelo olajša trenutke krize, ko bi kateri od otrok popustil pri svojem sklepu – če torej moja odpoved nekomu koristi, jo bom laže naredil. S tem otroke učimo še nečesa, in sicer, kako opravljati dobra dela; da torej ne dam (časa, denarja, igrač) od svojega obilja, ampak od tega, kar bi še kako rad sam (u)porabil. Nam so kot otrokom rekli, da »mora malo boleti«, saj resnično dam od tega, kar imam rad.

Post kot izkušnja trpljenja

Ne pri osebnem postu ne pri odpovedih z otroki (k strogemu postu je namreč vezan šele polnoleten kristjan) ne smemo zanemarjati vidika telesnosti, ki nam pripravlja duhovno rast. Zelo hitro se namreč pojavi skušnjava, da bi rekli, da je pomemben le odnos z Jezusom, zato je dovolj, da molim, delam dobra dela … A »mrtvičenje telesa« je še kako pomembno v odnosu do Boga, saj smo vendar telesna in duhovna bitja. Tako nas post telesa vodi tudi v to, da vsaj minimalno občutimo trpljenje Gospoda, s katerim je povezan ves postni čas. Naj tudi otrok vsaj tako, da se ob petkih miza ne bo bohotila od jedi, ampak bo zajtrk npr. samo s kruhom in čajem, občuti kanček trpljenja, ki ga osmislimo tako, da jih usmerimo v Jezusovo trpljenje, ki ga je prestal zato, ker nas ljubi.

Razlage o trpljenju naj bo toliko, kolikor je vprašanj

Tu se spet drživa načela, da otroku ne prirejava resnice, pozorna pa sva, koliko otrok v nekem obdobju želi ali zmore slišati. Ko razmišljam o tem, mi pred oči pride spomin našega prvega otroka, ki je ob večerih sedel ob ikoni Križanega (znani kot Frančiškov križ), ki je bila večja od njega, in jo je pogosto dolgo v tišini zrl, nato pa po otroško čebljal z Gospodom. Verjamem, da sva takrat dovolj naredila s tem, da sva ikono imela na tistem mestu v njegovi igralnici. Ko je hči ob drugi priliki vprašala, zakaj teče kri iz njegovih rok in nog, sva odgovorila, da zato, ker so mu jih ljudje prebodli z žeblji, in nato je razlage pasijona toliko, kolikor je vprašanj, nič več.

Kdaj pa spregovoriti o smrti?

Od vsega začetka otrokovega življenja in ob tem nikoli prikrivati smrti bližnjih. Kajti kdo, če ne kristjani, imamo tu »olajševalno okoliščino« s tem, ko vemo, da telesna smrt ne pomeni dokončnosti in da se bomo znova srečali v nebeškem kraljestvu? Zato res vselej govorimo o smrti v luči vstajenja, saj smrt tako ni tabuizirana, ni razumljena kot nekaj groznega, ampak je del življenja. Prošnja enega najinih otrok ob večerni molitvi se vsakič glasi: »Da bi lepo umrla.« Res pogosto spregovorimo z otroki o tem, kako pomembno je lepo živeti in prositi za milost lepe smrti. In predvsem se zavedajmo, da je naša starševska naloga, da starši in otroci pridemo v nebesa, vse drugo je drugotnega pomena. Naj nas tudi letošnji postni čas pripelje korak bliže nebesom!
_ _ _

*Članek je bil objavljen v Naši družini (9/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*