Eden izmed pogosto slišanih ugovorov glede tega, ali se je smiselno ukvarjati s travmatično nacionalno polpreteklo zgodovino, zaznamovano s primežem komunističnega totalitarizma, gre nekako v tej smeri: ta preteklost je že za nami, gre za brcanje v mrtvega konja, pogrevanje te tematike nima nikakršne zveze z narodovo sedanjostjo in prihodnostjo, temveč gre le za jalovo preusmerjanje pozornosti in energije od žgočih problemov, s katerimi se srečuje sodobna družba …

Poskušajmo kratkovidnost takih ugovorov ponazoriti z zgodbico, ki se je nedavno znova pojavila na družbenih omrežjih. Tam je bilo namreč mogoče zaznati kritiko, uperjeno proti (otroški) družabni igri z naslovom Postani partizan. Zavedamo se, da s tem zapisom avtorjem in trgovcem te igrice delamo nekakšno zastonjsko reklamo, pa vendarle sprejemamo to »poslovno tveganje«, da prek njega opozorimo na miselnost, ki jo očitno promovira ta projekt.

Še to: prej omenjene kritike na račun igre so šle zla...