Eni njenih prvih spominov sploh so povezani prav s knjigo. Spomni se kartonke Rdeče kapice in zbirke knjižic o Marinki, ki jih je vse znala na pamet. Ob maminem poskusu, da z večernim branjem pohitri in kakšno poved preskoči, je odločno protestirala, da tako ni prav in da je nekaj izpustila. Pove, da kakšnega velikega obilja knjig doma niso imeli, je pa bila vedno redna obiskovalka knjižnice in ljubiteljica branja, tudi izbira šolskih obveznih čtiv se ji nikoli ni zdela težka ali nerazumljiva. »Knjige so bile drugi, samo moj svet, v katerega sem se globoko vživljala in v njem resnično uživala,« pove dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe, ki letos praznuje častitljivo 170-letnico obstoja.

V mladosti sta največji vtis nanjo naredila Finžgar z romanom Pod svobodnim soncem in Ibsen z Noro. V značilnih letih je več posegala po Agati Christie in Cecelii Ahern, od študija naprej pa po klasičnih delih slovenske ter svetovne literature. »Seveda spremljam sočasno...