Kot poročajo evangeliji, je apostol Tomaž tisti, ki je pripravljen iti z Jezusom tudi v smrt (»Pojdimo še mi, da z njim umrjemo.«). On ima pogum, da izpove dvom vseh (»… ne vemo, kam greš, kako bi mogli vedeti za pot?«), in on se, potem ko se sam prepriča, z vsem srcem oklene Vstalega (»Moj Gospod in moj Bog!«).

»Moj Gospod in moj Bog!« FOTO: Arhiv Družine

V 20. poglavju Evangelija po Janezu beremo, da se je Gospod po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem, a Tomaža ni bilo med njimi. Ko so mu drugi pripovedovali, da je Jezus vstal in se jim prikazal, jim ni verjel in je dejal: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev, in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni je Gospod spet obiskal svoje učence in rekel Tomažu: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tedaj je Tomaž vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus pa mu je dejal: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Ni se po naključju zgodilo, da Tomaž ni veroval in da mu je Jezus pustil dotakniti se svojih ran, pač pa po Božji previdnosti. Dvomeči učenec se je dotaknil ran na telesu svojega Učenika in s tem ozdravil rane naše nevere. Tomaževa nevera je naši veri več koristila kakor vera drugih apostolov; zakaj ko je on po dotiku postal veren, je nam odvzel vsak dvom in utrdil našo vero. (sv. Gregor)

Z besedno zvezo »nejeverni Tomaž« še danes radi označimo človeka, ki ne verjame na besedo in se želi o vsem prepričati na lastne oči. Vendar se tu zgodba apostola Tomaža še zdaleč ne konča. Apostola iz Galileje je ta dogodek močno prenovil. Od takrat je bila njegova vera tako trdna, da je postal eden prvih oznanjevalcev Kristusa in po izročilih prišel celo do Indije. Prav zaradi svoje izkušnje dvomljivosti je lahko še bolj goreče pripovedoval, kar je slišal, videl in občutil na lastni koži.

 Sv. Tomaž, kot ga je v 16. stoletju upodobil Hans Baldung Grien. FOTO: Wikimedia Commons

Po starem izročilu naj bi evangelij oznanjal v Indiji, zato ga ima indijska Cerkev za svojega ustanovitelja. Legenda pravi, da naj bi se srečal s svetimi tremi kralji, jih krstil in postavil za škofe. Umrl naj bi leta 72 v Indiji. O njegovi mučeniški smrti govori več virov: na misijonskem potovanju naj bi ga neki pogan zahrbtno zabodel z mečem ali sulico oz. naj bi ga po ukazu kralja Mazdaja s sulicami prebodli štirje vojaki. Tretji vir poroča, da so ga med molitvijo pogani potolkli s palicami in kamni.

V Sloveniji je apostolu Tomažu posvečenih 34 cerkva – 8 župnijskih in 26 podružnic.

Neustrašni oznanjevalec je postal zavetnik vzhodne Indije, Portugalske, Goe, Tomaževih otokov, Vatikana, Urbina, Parme in Rige, pa tudi arhitektov, gradbenikov, geometrov, tesarjev, kamnosekov in teologov. Je tudi priprošnjik proti bolečinam v hrbtu in za dobro poroko.

Na indijski poštni znamki. FOTO: Wikimedia Commons

Sprva so apostola Tomaža umetniki upodabljali kot mladostnika brez brade, kasneje pa z njo, da ga ne bi zamenjevali z Jezusom. Največkrat pa je upodobljen v prizoru, ko se dotika Jezusovih poveličanih ran. Njegovi atributi so knjiga ali svitek, sulica in meč, kotnik (bil naj bi graditelj pri kralju Gandafarju), kelih, kamenje, srce ali kamnita kocka.

Sodelavci Družine vsem godovnjakom voščimo obilo blagoslova!