Osemnajstletna Klara se je po Frančiškovem zgledu leta 1212 odpovedala bogastvu in svetnemu blišču ter se povsem posvetila Bogu. Z mlajšo sestro Nežo in drugimi prijateljicami je pri Svetem Damijanu osnovala redovno skupnost, ki v strogi klavzuri in skritosti še danes živi preprosto, globoko in v uboštvu bogomiselno življenje.

Na slovenskem ozemlju je bilo nekdaj sedem samostanov klaris. Klarise so veliko prispevale h kulturi in sakralni umetnosti pa tudi k vzgojno izobraževalni dejavnosti. Avstrijski cesar Jožef II. je leta 1782 poleg drugih ukinil tudi vse klariške samostane pri nas, razen koprskega, ki je bil razpuščen pod francosko okupacijo v začetku 19. stoletja. Po skoraj dvestoletni odsotnosti klaris so zopet prišle klarise, Slovenke v Nazarje leta 1978, v ljubljanske Dolnice (Ljubljana-Podutik) leta 2000, v Turnišče leta 2011. Živijo kot ena skupnost na treh mestih. S svojo molitvijo in delom odgovarjajo na potrebe Cerkve, vsega sveta, posebej ubogih in trpečih.

Klarise v Nazarjah. FOTO: Jože Potrpin 

Od prvega dne uničevalne poplave v Nazarjah in teh krajih pred letom dni so sestre v molitvi, preko telefona in ob obiskih ljudi pri njih bile na razpolago vsem potrebnim pomoči in tistim, ki so pomagali. Po pričevanjih je nekaterim v teh trenutkih pomagala trdna vera, molitev jih obvarovala pred še hujšim, tolažila in jim vlila upanje.

Skupna zahvala

Ob prazniku sv. Klare, v soboto, 10. avgusta, so klarise v samostanu Brezmadežne v Nazarjah slovesno proslavile god svoje ustanoviteljice. Mašo v njihovi kapeli je ob somaševanju Janeza Suhoveršnika (med klarisami je njegova sestra Pavla) daroval škof dr. Maksimilijan Matjaž.

Med sveto mašo. FOTO: Jože Potrpin 

Mati Katarina Ambrož je v imenu vseh sester v vseh treh samostanih na začetku maše dejala, da se ob prazniku sv. Klare želijo Bogu zahvaliti za dar življenja in odrešenja, vere in vse milosti, ki jim jih daje. Letos še posebej slavijo 800 let, kar je sv. Frančišek prejel Kristusove rane, 830 letnico rojstva svete Klare, pa tudi prve zaobljube s. Doroteje in Dominike, ki sta jih naredili dan prej.

Sv. Klara – nevesta veselja

V pridigi je škof Matjaž sv. Klaro predstavil, kar na nek način najbolje opisuje njeno življenje, kot nevesto veselja, učiteljico molitve in učenko evharistije.

»Kaj pa bi lahko bilo toliko veselega v odpovedi v klavzuri, za rešetkami ob postih, večernih, nočnih, dnevnih in drugih molitvah?« se je vprašal. »Ne govorimo o kakršnemkoli veselju, ampak veselju, ki je pravzaprav temelj veselega in svobodnega življenja. O veselju, ki nam govori, da ne samo poznamo, ampak se dotikamo vira našega življenja, vemo, da smo izkusili ta izvor, resnico in cilj našega življenja. Zato je res veselje pravzaprav tudi ključ, v katerem lahko beremo življenje svete Klare.« Končno izraz vere v vse božje obljube, ki so bile človeku dane. Tudi naš veliki pisatelj Alojza Rebula je zapisal v romanu, da je veselje glavna oporoka ali vsebina Klarinega vodila oziroma Klarinih misli.

Škof Maksimilijan Matjaž. FOTO: Jože Potrpin 

Učiteljica molitve

Po škofovih besedah je bilo pravzaprav vse njeno življenje ena sama molitev. Pa ne molitev besed, ampak prav molitev predanosti in zaupanja. Učila nas je moliti in nas uči moliti. Z življenjem, kakor z besedami. Še posebej pa je ob tem poudaril: »Vse življenje smo na nek način potisnjeni v boj, ko izkušamo, da življenje po ena strani ni lahko. Ko mislimo, da bomo mi izpeljali ta odločilni boj med dobrim in hudim, po drugi strani pa spet slišimo navodila Božje besede, Gospodove besede, ki nam vedno znova preko Svetega pisma prihajajo v srce. Da od nas ne pričakuje, da mi spremenimo ta svet, ampak pravi to, kar smo tudi slišali v današnjem evangeliju: Ostanite v meni. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladike. Brez mene ne morete ničesar storiti. Če pa ostanete v meni, če moje besede ostanejo v vas, prosite karkoli hočete in se vam bo zgodilo... Pravzaprav življenje naših sester je na nek način pričevanje za to vajo, kako ostajati v Gospodu. Ni lahko ostajati človeku, ki je človek energije, dela, akcije. Ostajati, pričakovati in prejemati je težje, kakor dajati in delati.«

FOTO: Jože Potrpin 

Učenka evharistije

Kot je škof Matjaž med drugim še poudaril, »evharistija je tisti kraj, kjer je Klara lahko doživljala in se srečevala z viškom Božje ljubezni, ki je pravzaprav v Božji ponižnosti. Evharistija je izraz Božje ponižnosti. Bog je tako ljubil svet, pravi evangelist Janez, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi nam postal enak v vsem, razen v grehu. Da bi nam enak postal v vsem, kar pomeni, da bi stopil v našo šibkost, nemoč, bolečine. Da bi vsi ti kraji, vsa ta šibkost, ki jo človek toliko tolikokrat doživlja, bili lahko tudi za nas kraji, kjer lahko srečamo Boga. 

FOTO: Jože Potrpin

Učlovečenje se na najveličastnejši način pokaže prav v sveti evharistiji. Kjer si Gospod prevzame najrevnejše, kar je, kruh, vodo in vino. Tisto, kar tudi vsak človek najbolj potrebuje prav zaradi tega, da bi ga lahko tudi jaz v vsej tej svoji preprostosti srečal. To je vabilo in nauk, ki ga nas uči sveta evharistija.«