Slovesno mašo je vodil provincial jezuitov p. Miran Žvanut. FOTO: Jože Potrpin

Slovenski jezuiti so tako na predvečer praznika sv. Ignacija, v nedeljo, 30. julija, v župnijski cerkvi Kristusovega učlovečenja v Dravljah v Ljubljani skupaj s svojimi sodelavci, prijatelji in farani slovesno praznovali Ignacijevo. Slavje je bilo še toliko večje, ker so se v svoji sredi, iz vse Slovenije je prišlo okrog trideset sobratov, pridružil sem jim je tudi provincial kapucinov br. Primož Kovač, pri slovesni maši, ki jo je vodil p. provincial Miran Žvanut, veseli in hvaležni zahvaljevali za letošnje diamantna mašnika p. Franca Šetarja in p. Vitala Vidra ter zlatomašnike, misijonarja p. Stanka Rozmana, p. Lojzeta Marklja in p. Jožeta Puclja (bil zadržan). Prepeval je župnijski mešani pevski zbor pod vodstvom Severina Živiča, ob organistu Daliborju Miklavčiču, glasbenikih na trobentah in timpanih, slovesnost pa izpel z jezuitsko himno. V kapeli je bila na ogled (že od Telovega) priložnostna razstava fotografij procesije Sv. Rešnjega Telesa iz leta 1965 v Dravljah Franca Hafnerja in razstava v spomin ob 50. obletnici smrti rojaka akademskega slikarja Staneta Kregarja. Pred njo pa pisna in knjižna predstavitev pestrega in bogatega dela slovenskih jezuitov. Po maši se je na trgu sv. Roka nadaljevalo prijateljsko druženje ob dobrotah gospodinj, mož in animatorjev.

 Prepeval je župnijski mešani pevski zbor pod vodstvom Severina Živiča. FOTO: Jože Potrpin

Številnemu občestvu je v pridigi dal vodilno misel slavnostni pridigar, provincial p. Žvanut. Najprej je pozdravil in se zahvalil za zgled in spodbudo sobratov jubilantov. Razmišljanje pa gradil na osnovi prebrane božje besede, ki je nagibala k razmisleku o modrosti, smislu našega življenja. Da bi nenehno, vsak dan znali razločevati med dobrim in hudim. Služili Bogu, ki je vir veselja, ljubezni, miru ... Spomnil je na pogreb v zadnjem tednu faranke Dravelj, stare sto dve leti. Tudi mi bi želeli tako starost, toda ali smo pripravljeni sprejeti vse to, kar je ona doživela, težkega v svojem življenju, je p. Miran vprašal in opomnil zbrane. S zgledom sv. Jakoba in Joba je pokazal npr. na slavo ter ponižanje in trpljenje apostola in preizkušanega moža. »Vse ima svojo uro. Vsako veselje ima svoj čas pod nebom, pravi pridigar. Pa čas rojevanja, umiranja, pobijanja, zdravljenja, jokanja, smejanja, paranja, šivanja, ljubezni, sovraštva, vojne, miru. Kaj pa jaz? Kakšen čas je sedaj zame? Gradim, rušim, povezujem?«

Iz vse Slovenije je prišlo okrog 30 sobratov jezuitov. FOTO: Jože Potrpin

Tu je Žvanut priklical verz Simona Gregorčiča: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam!« »Kako pomembna je medsebojna povezanost. V naših redovnih skupnostih, družinah, župnijskih občestvih. Kaj jaz naredim za to? Gradim, zidam, rušim? Velikokrat vemo, da je laže rušiti kot zidati, graditi. Za zadnje je potrebno več moči in ustvarjalnosti. Ne sprašuj se, kaj lahko dobiš od družbe, province, redovne skupnosti, ampak kaj jaz lahko dam, prispevam, doprinesem. Ignacij se je rad spraševal. Bolj kot je ena stvar zedinjena, tem močnejša je. Vsi potrebujemo moč, upanje, medsebojno pomoč, drug drugega. Ker vidimo, kako hitro nas lahko veter zamaje, smo nebogljeni, padamo. Življenje je zelo realno. Je sonce in so nevihte. Prav v zadnjih tednih čutimo ta kontrast.«

Polna župnijska cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah. FOTO: Jože Potrpin

V nadaljevanju je pokazal na Ignacijeve duhovne vaje, njihove etape ali korake, ki naj bi jih udejanjali v vsakodnevnem življenju. S sklepno kontemplacijo ljubezni. Držo svobodnega človeka. Bog mi je vse dal, njemu vse vračam. Svoj nagovor pa je sklenil z besedami oziroma edino besedo, ki mu jo je dala pokojna faranka iz Dravelj, da je premagala vse v svojem življenju. To je bila vera. »Vera je tista moč, da lahko vse premagam, grem s pokončno držo naprej. Tako je življenje vsakega od nas. V zavedanju, da nismo sami. Gremo skupaj, z roko v roki, v nebesa. Potrebujemo drug drugega in Boga. Danes smo zbrani, da praznujemo praznik sv. Ignacija, predvsem pa smo zbrani kot občestvo Cerkve, ob oltarju, Evharistiji, Vstalem Gospodu, ki nas povezuje, opogumlja, krepi. Bog je z nami v brezmejni ljubezni. Močno verjamem, da se bo tudi naše življenje izteklo s čudovito kontemplacijo ljubezni.«

Več fotografij Jožeta Potrpina pa v spodnji fotogaleriji (klik na prvo fotografijo za povečavo in nato drsenje s puščico v levo ali desno).

1/22