Nadškof Stanislav Zore: V duhu našega časa in diktaturi javnega mnenja Ignacija ne bi bilo. In še marsikoga drugega ne bi bilo. Vendar se prav zaradi tega tolikokrat v zadnjem skriva poseben Božji dar, ne samo za starše, ampak za Cerkev, za človeštvo. FOTO: Jože Potrpin

Osrednje praznovanje je bilo včeraj zvečer v draveljski cerkvi Kristusovega učlovečenja. Slovesno mašo ob somaševanju provinciala p. Mirana Žvanuta, številnih sobratov patrov in drugih duhovnikov ter navzočnosti redovnic različnih redov, prijateljev in jezuitskih faranov je daroval nadškof metropolit Stanislav Zore. Na začetku slavja je nadškofa pozdravil p. provincial, ob njegovem koncu nagovoril Franc Potočnik v imenu župnijskega občestva. Tajnik p. provinciala p. Marjan Kokalj je predstavil novo jezuitsko molitveno spodbudo in še tri od prej (tudi spletne strani), Pristan Duha, Moli.si, Pray as you go. Prepevali so združeni pevski zbori pod vodstvom Marjete Raztresen, za orglami je bila Klara Svetina. Zapeli so tudi jezuitsko pesem Semper Gaudebo. Po maši je na Rokovem trgu sledilo prijateljsko druženje.

Fotogalerija Jožeta Potrpina:

Dobri odnosi

P. provincial Miran je v uvodnem nagovoru segel v zgodovino, začetke sodelovanja ljubljanske nadškofije z jezuiti, v sredino 16. stoletja, čas takratnega škofa in Ignacijevega sodobnika Urbana Tekstorja. Ta se je tudi dopisoval z Ignacijem in bil eden od 21, ki jim je bilo poslano posebno pismo ob smrti Ignacija 31. julija 1556. P. Nikolaj Lanoy, rektor jezuitskega dunajskega kolegija, je v uradnem sporočilu zapisal, »kako težko je navesti vse tisto, kar je ljubljanski škof Urban Tekstor dobrega storil jezuitom. Povsod so očitna njegova dobra dela. Ljubljanski škof ni le služabnik, ampak prijatelj.« »Hvaležen in vesel sem, da imamo tudi danes jezuiti dobre odnose z ljubljansko nadškofijo in s Cerkvijo na Slovenskem, kajti prihodnost je samo v sodelovanju, skupnem iskanju poti,« je poudaril p. Žvanut in se zahvalil nadškofu Zoretu za vso podporo, ki so je deležni jezuiti, prav tako vsem zbranim.

Nadškof Zore pa je, ker so na začetku praznovanja ustanovitelja DJ, vse povabil, »dajmo zares v tem večeru po sveti daritvi tudi mi vstopiti v 'Družbo Jezusovo'. V njegovo Besedo, v srečanje z Njim v zakramentu. In naj naše srce in potem naše življenje postane njegovo prebivališče, njegov dom.«

P. provincial Miran Žvanut je v uvodnem nagovoru segel v zgodovino, začetke sodelovanja ljubljanske nadškofije z jezuiti, v sredino 16. stoletja. FOTO: Jože Potrpin

V drobnih rečeh

V pridigi je nadškof Zore najprej vsem čestital ob prazniku sv. Ignacija Lojolskega. Izrazil željo, da bi ob priprošnji Ignacija vsi odkrivali, kaj je Božja volja za nas, Božje ponudbe sprejeli, in na koncu, kar sprejmemo, tudi živeli.

Za nadaljnjo misel pa se je oprl na molitev sv. Ignacija s konca njegovih Duhovnih vaj Vzemi in sprejmi. Zdi se, da se je navdihovala v prvem Pismu apostola Pavla Korinčanom, kjer pravi, naj vse delajo v Božjo slavo. V teh Pavlovih mislih pa je dragoceno, kot je dejal nadškof, »da bližine s Kristusom ne iščemo v izjemnih dogodkih življenja, velikih dejanjih, stvareh, ki zbujajo začudenje in občudovanje. Ne… Pavel govori o drobnih stvareh vsakdanjega življenja. Zares globok odnos z Bogom začnemo živeti takrat, kadar smo res Božji brez gledalcev in poslušalcev, brez žarometov in kamer. Ko smo tesno povezani z Njim in si prizadevamo, da bi živeli v ljubezni do Njega takrat, kadar smo sami v svoji sobi, pri mizi, vsakdanjih opravilih, ki jih terja življenje, a ne prinašajo slave ne občudovanja, razodevajo pa ljubezen do Boga in bližnjega. Zares globok odnos z Bogom se začne takrat, ko smo Bogu v resnici pripravljeni prepustiti vse: svobodo, spomin, razum, moč …«

Fotogalerija Jožeta Potrpina:

Zadnji otrok

Zatem je nadškof Zore osvetlil nekaj prizorov iz dramatične zgodbe sv. Ignacija. To, da je bil zadnji otrok plemiških zakoncev. »Velika težava našega časa pa je v tem, da ne dovolimo, da bi se rodil še zadnji otrok. Še zadnji. Kateri pa je zadnji? Tisti, ki ga mi določimo, duh časa, postavlja diktatura javnega mnenja, ali kateri!? V duhu našega časa in diktaturi javnega mnenja Ignacija ne bi bilo. In še marsikoga drugega ne bi bilo. Vendar se prav zaradi tega tolikokrat v zadnjem skriva poseben Božji dar, ne samo za starše, ampak za Cerkev, za človeštvo.«

Tajnik p. provinciala p. Marjan Kokalj je predstavil novo jezuitsko molitveno spodbudo in še tri od prej. FOTO: Jože Potrpin

Slepa ulica

Ali prizor, ko je kot vojak z glavo naprej rinil v nesrečo, ga je 20. maja 1521 zadela topovska krogla, zdrobila nogo pod kolenom. Pogumni bojevnik je postal bolnik. Bil je v slepi ulici. Po nadškofovih besedah vsi poznamo v življenju slepe ulice. Morda ne tako dramatično kot Ignacij, ampak nič manj zahtevno. Vemo, ko nek dogodek, ki ni nujno topovska krogla, ne zlomi samo noge, ampak sanje, načrte, prihodnost. Slepa ulica. Pred tem je bilo vse tako jasno. Vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo načrti uresničili. Potem pa v trenutku ni nobene poti več naprej. In v takih trenutkih preleti človeka skušnjava, da bi pobegnili.

Fotogalerija Jožeta Potrpina:

Nove poti

Nadškof je nadaljeval: »Čas, v katerem živimo, ponuja trenutne rešitve, vse je v naprej pripravljeno, vse je instant, napitek, kava, jed in instant rešitve. Kaj pa je instant rešitev? Beg. Beg pred neuspehom, razočaranjem, boleznijo, duhovno temo. Beg v utvaro, iz resničnosti, omamo, zasvojenost. In vedno več je govorjenja tudi o begu v smrt. Pa beg ni rešitev, pot naprej, je konec. Zato Bog človeka ne navdihuje za beg, ampak ga pripravlja, da bo njegovo srce sposobno sprejeti rešitve, ki vodijo naprej. Čudovito pri našem Bogu je ravno to, da Bog tam, kjer ni nobene poti več naprej, nobene možnosti več, odpre celo vrsto novih, čudovitih poti, odpre prihodnost. In to je storil pri sv. Ignaciju.«

Po maši je na Rokovem trgu sledilo prijateljsko druženje. FOTO: Jože Potrpin

Nov dan

Sv. Ignacij je zato zavetnik ljudi v težkih časih. Čas, v katerem živimo je težak. Zdi se, da se podirajo stebri, na katerih stojimo.

Nadškof Zore je nagovor sklenil z besedami: »Sv. Ignacija prosim, naj vsem sinovom v slovenski jezuitski provinci in vsem nam izprosi tiste mirne in dostojanstvene vztrajnosti ob izkušnji, ko se zdi, da smo prišli na konec poti. Pa se v resnici rojeva nov dan, novo poslanstvo. Ignacij tistega dne, 20. maja 1521, ko ga je topovska krogla položila v bolniško posteljo, ni vedel, da je tistega dne štiriletni poskus Cerkve, da bi se spravila z Martinom Lutrom, dosegel vrhunec. Martin Luter je trmasto vztrajal in bil izobčen. Tistega dne se je nekomu v nesreči začela odpirati pot, da bo v Evropo zopet prinašal katoliško vero. In to prizadevanje moramo danes z molitvijo, žrtvijo in potrpežljivim prenašanjem trpljenja nadaljevati mi, vsi 'vse za večjo slavo Božjo'«