Obisk božičnih sejmov, koncertov, bogoslužij, peka potice, priprava božičnih jedi, okraševanje, prižiganje lučk, iskanje drevesa, nabiranje maha, izdelovanje jaslic, kupovanje daril ... Smo ob vsem tem na kaj pozabili? Umirimo se, saj božičnega vzdušja ne ustvarita potica in čisto stanovanje. Advent naj bo čas priprave in umiritve, da bomo zares začutili, da je Bog prišel na svet, svetuje Marko Rijavec, župnik v Idriji, pesnik in bloger, ki si drzne razkriti tudi manj prijetno stran »veselega decembra« in praznovanja božiča.

Celoten pogovor si preberite v reviji Praznična.

Na svojem blogu ste opisali, kako božič doživljajo duhovniki.

Ta objava je precej odmevala. Letos ne bom sam, saj bom praznoval z vikarjem. Večina župnikov pa je sama, kar je lahko pretežko, saj naj bi ta večer preživeli z družino ob večerji, božičnih pesmih, molitvi.

Božično vzdušje ni samo romantika, kot jo vidimo v jaslicah. Praznino moramo dopustiti, sprejeti vprašanja, s tem ni nič narobe. Normalno je, da izzveneva, kar je v nas. Tega se po navadi ustrašimo in začnemo prikrivati z raznimi aktivnostmi (koncert, otroška, mladinska polnočnica, maše), po katerih smo utrujeni in ne moremo razmišljati.



Moj zapis je nastal bolj kot razmislek duhovnikom, kako se obnašamo in kaj pričakujemo na sveti večer od vernika, ki si želi umika, tišine in pristnega vzdušja. To ni odvisno od tega, kaj spečemo, ampak kaj se v nas zgodi. Lahko se tudi skregamo in tako vidimo, kaj se dogaja v družini.

Na božič naj se ne bi kregali, ali pač?

Ne skregamo se na sveti večer, če se skregamo že prej. Takrat, za praznik, imamo čas, nekaj je drugače, nismo vajeni, da smo skupaj. Ljudje vstopimo v praznik utrujeni od vsega decembrskega vrveža, zato je normalno, da takrat privre na dan, kar nas moti. Raje kot sv. Štefana bi zato potrebovali recimo prost sveti večer. Da bi se umirili. Tudi adventni čas, ki je namenjen tej umiritvi in pripravi na praznik, smo napolnili z božičnimi tržnicami, namesto da bi ob dolgih večerih imeli čas razmišljati, se pogovoriti. »Veseli« december je tako postal nori december. Vemo, da nam to škodi, a nihče ničesar ne naredi. Še kar pretiravamo z lučkami, spektakularnostjo. To nas siromaši, razvaja in zapira za čudeže.

Ste zdaj kot župnik kaj spremenili?

Nimamo otroške polnočnice in koncertov, zadnja maša na sveti večer v Idriji je ob 16. uri, prvi polnočnici pa sta na Vojskem in na Gorah šele ob 22. uri. Vmes je čas za družino, ki ga ne želimo motiti z ničimer. Najsvetejša stvar tega večera se zgodi doma, v družini. In morda bo slišati pohujšljivo – na ta večer je pomembneje biti doma kot pri polnočnici. K maši je pomembneje priti na božični dan.

Potica, božične jedi, praznično okrašena miza – je vse to nujno?

Za lep božič ni treba očistiti oken in postaviti potice na mizo. Če ni časa, je bolje, da kupimo hrano v trgovini in se spočiti zberemo ob mizi, se igramo in pogovarjamo. Na praznike se je treba pripraviti, v enem večeru je nemogoče narediti vse.

Živimo v podobi praznovanja iz otroštva, a takrat smo si za praznovanje vzeli veliko več časa. Vse smo pripravili že prej, na sveti večer smo že imeli potico spečeno, mah, drevo, figurice in smo lahko skupaj molili in delali jaslice. Praznik zahteva proces, na katerega smo pozabili. Božič se začne s prvo adventno svečko, ne s svetim večerom. Kajti prej moram začutiti lakoto po Bogu. V tem času je namreč največ teme, simbolično tudi v človeku.

Torej si lahko ustvarimo tudi drugačno praznovanje, glede na počutje.

Seveda. Če smo bolni, vsega ne zmoremo, naredimo, kar lahko. Včasih so takšni večeri še lepši, bolj doživeti: ker v svoji nemoči še bolj čutimo bližino Boga. Znanec mi je povedal, da je preživel sveti večer sam v bolnišnici. Mislil je, da bo jokal zaradi osamljenosti, pa je doživel svoj najlepši božič. Bil je pozoren na dobroto ljudi, ki so bili ob njem, kar ni samoumevno, na podrobnosti, voščilnice, prijazno sporočilo prijateljev, ki so se spomnili nanj. Takšne stvari nas spomnijo, kaj je smisel vsega tega.

Celoten pogovor si preberite v reviji Praznična.

Foto: Tatjana Splichal