»Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: 'Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!'« pravijo Apostolska dela o zadnjih besedah prvega mučenca, preden so ga pahnili iz mesta in ga kamnali. Bil je »mož, poln vere in Svetega Duha«. Apostoli so mu zaupali diakonsko službo oznanjevanja in dejavnega uresničevanja dobrodelnosti. Njegova gorečnost je vzbudila nasprotovanja in lažne obtožbe pred velikim zborom, ki se jim je zoperstavil kot zvest pričevalec Jezusove ljubezni. Na njegov god blagoslavljamo vodo, sol in konje.

Po legendi naj bi sv. Štefan z znamenjem križa ukrotil divjega konja, s čimer je, kot je v Prazničnem letu Slovencev zapisal etnolog Niko Kuret, v očeh ljudstva prevzel zavezništvo nad konji. Blagoslov konj ob njegovem godovanju prvič omenja nek rokopis iz Triera v Nemčiji iz 10. stoletja, na slovenskih tleh pa je o tem obredu v Nevljah pri Kamniku in na Kranjskem prvi poročal polihistor Janez Vajkard Valvasor.

Priporočajmo se mu za pogum, da nas milina božične noči ne bi uspavala z lepimi podobami, temveč nas spodbudila, da neustrašno krenemo v »štalo« tega sveta. Uprimo pogled proti nebu in stopimo v korak z Jezusom.

26. december je tudi državni praznik, in sicer dan samostojnosti in enotnosti v spomin na plebiscit leta 1990.

Običaji:

Štefan je bil od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvili številni domači običaji. Cerkev na ta dan blagoslavlja sol, vodo in konje. Ponekod imajo darovanje s kipci konjev okrog oltarja za blagoslov pri živini, ponekod pa hodijo po hišah koledniki.

Pregovori:

Dež na štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta. Če na štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.