»Evharistija, obhajanje svete maše, je gotovo največja dobrina, ki nam jo je zapustil Jezus Kristus, saj je v njej ponavzočena zadnja večerja z vso vsebino njegovega odrešenjskega življenja z vrhuncem v trpljenju, smrti in vstajenju iz ljubezni do vsakega človeka,« je ob današnjem prazniku za Družino poudaril upokojeni nadškof in upokojeni profesor dogmatike dr. Marjan Turnšek.

Kristjan naj bo hvaležen za Gospodovo bližino

Po njegovih besedah je razlika, ki loči evharistijo od drugih zakramentov, v veri, da je pod podobo kruha in vina navzoč po svojem bistvu Jezus sam kot Bog in kot človek. »In prav za dar te njegove resnične, stvarne in bistvene navzočnosti ne bomo nikoli dovolj hvaležni. Zato se je od vsega začetka v Cerkvi razvijal in ohranjal poseben odnos do svetega Rešnjega telesa in krvi, kajti prav po njem prejemamo milost Božjega življenja, ki nas povezuje s Kristusom in med seboj v eno,« pojasnjuje nekdanji prvi soboški škof: »Tako se je izoblikovala v Cerkvi tudi želja po vedno novih izrazih spoštovanja, predvsem pa češčenja te neprecenljive Gospodove navzočnosti med nami. Biti tudi v telesni bližini Gospoda Jezusa Kristusa mora biti za vsakega kristjana nekaj najbolj dragocenega. Že telesna bližina drugega človeka nam veliko pomeni, kaj šele bližina Boga in človeka Jezusa Kristusa.«

Marjan Turnšek: »Biti tudi v telesni bližini Gospoda Jezusa Kristusa mora biti za vsakega kristjana nekaj najbolj dragocenega.« FOTO: Tatjana Splichal

Najprej brez procesij

Procesije sprva niso bile del slovesnega praznovanja tega praznika. Pozneje so v Rimu uvedli preprosto procesijo, ki je imela blagoslov z Najsvetejšim samo na koncu, razlaga Turnšek in dodaja, da se je v srednjeevropskem prostoru v 15. in 16. stoletju počasi uveljavila procesija med polji s štirimi oltarji, »pri katerih se je počastilo Najsvetejše in prebralo evangelij (sprva so bili to začetni odlomki vseh štirih evangelijev, pozneje pa so jih nadomestili bolj evharistični odlomki) ter dalo blagoslov, pri vsakem oltarju v eno stran neba. S tem želi Božje ljudstvo postaviti pod dobrotljivo Božje varstvo vso svojo deželo, svoje domove, vse materialne dobrine, a tudi vse odnose, ki jih živijo po družinah, med sosedi in v celotni skupnosti«.

Takšna procesija najprej slavi in časti Gospoda pod podobo kruha, kar je tudi zunanji izraz vere, nato pa je tudi izraz skupne prošnje občestva, da naj »nebeški blagoslov blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove«.

Začetki praznovanja segajo v 13. stoletje

Evharistiji so kristjani izkazovali božje češčenje vseskozi, začetek praznovanja sv. Rešnjega telesa in krvi pa sega v 13. stoletje, »tudi kot odgovor na zmoto, ki je zanikala Kristusovo resnično navzočnost pod podobama kruha in vina (Berengar). Posebna spodbuda je prišla tudi po redovnici Julijani iz Liegea, ki ji je Kristus v zasebnem razodetju naročil, naj stori vse, da bo praznik vpeljan. Po začetnem nasprotovanju je nato tamkajšnji škof vpeljal obhajanje praznika (1246)«, pravi Turnšek. Nekaj let pozneje ga je vpeljal v Rimu tudi papež Urban IV., ki je tudi sam prihajal iz Liegea.

Na Slovenskem so praznik najprej uvedli v deželah, ki so cerkvenopravno spadale pod Oglej (južno od Drave). V današnji slovesni obliki s procesijo in štirimi oltarji pa se praznik obhaja od 1614 (Rimski obrednik).

Zakaj praznik obhajamo po prazniku Svete Trojice?

Kot pravi nekdanji nadškof, je največji in najpomembnejši praznik Rešnjega telesa in krvi veliki četrtek, ko je ta zakrament postavil Jezus sam in naročil, naj apostoli isto »delajo« v njegov trajni spomin. »Vendar je iz praktičnih razlogov zaradi bližine velikega petka Gospodovega trpljenja takrat skoraj nemogoče to osrednjo skrivnost naše vere primerno proslaviti. Zato je ob nastanku praznika škof v Liegeu določil, da naj se to zgodi na četrtek (spomin velikega četrtka) po osmini praznika presvete Trojice. Ker danes ta praznik nima več osmine, se je praznovanje preneslo na prvi četrtek po prazniku.«

Procesija z Najsvetejšim. FOTO: Tatjana Splichal

Starši naj otrokom obnovijo skrivnost našega odrešenja

S praznikom svetega Rešnjega telesa in krvi želimo Kristusu še enkrat izkazati vso slavo in čast ter poudariti hvaležnost, »da imamo pravzaprav to odrešenjsko velikonočno Skrivnost vedno med seboj, prav po najsvetejšem zakramentu,« je podčrtal Turnšek: »Ta praznik je ponovna velika priložnost za starše, da svojim otrokom ob procesiji še enkrat obnovijo vso skrivnost našega odrešenja in neizmerni dar telesne bližine Gospoda Jezusa Kristusa med nami in jih s tem navajajo tudi na pogostejši obisk Jezusa v cerkvi, kjer nas `čaka´ v tabernaklju.«