Po tem zanimivem vsakoletnem preračunavanju letos pridemo do petka, 7. junija, ko obhajamo čudovit praznik, ki zaznamuje celoten mesec junij. Kakor je maj ›Marijin mesec‹ zaradi branja šmarnic, tako je junij mesec posvečen Jezusovemu srcu in ga posebej zaznamuje pobožnost branja ›vrtnic‹. Le-te so pričeli brati v Franciji leta 1833, ko je bl. Bazilij Moreau, ki je ustanovil Kongregacijo svetega Križa, začel s to pobožnostjo. Seveda je bila pobožnost do Jezusovega Srca prisotna že v zgodnjih dneh Cerkve, ko je Cerkev premišljevala o odprti strani in srcu Jezusa, iz katerega sta pritekli kri in voda (Jn 19,34). V sodobnem času pa je ta pobožnost doživela nov razvoj zlasti z razodetji, danimi sv. Marjeti Mariji Alacoque († 1690), ki ji je Gospod večkrat pokazal bogastvo svojega Srca, in po sv. Janezu Eudesu († 1680), ki je spodbujal liturgično češčenje Srca Jezusovega. Leta 1856 je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vesoljno Cerkev in Francija je bila leta 1871 posvečena Jezusovemu Srcu.

Naša dolžnost je, da svoje srce prilagodimo Srcu našega Gospoda Jezusa tako, da bomo imeli Kristusovo mišljenje (Flp 2,5).

Leta 1833, ki bi naj veljalo kot začetek ›vrtnic‹, je bl. Bazilij Moreau zapisal znamenito pridigo, v kateri pojasnjuje, zakaj bi morali sprejeti to pobožnost do Jezusovega Srca. Temeljni poudarek njegove duhovnosti je bil ›imitatio Christi‹ ali posnemanje Kristusa in prav pobožnost do Srca Jezusovega nam ponuja ›model za posnemanje‹. Naša dolžnost je, da svoje srce prilagodimo Srcu našega Gospoda Jezusa tako, da bomo imeli Kristusovo mišljenje (Flp 2,5). V tej znameniti pridigi bl. Bazilij razlaga Mt 15,8: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Kaj je to? Ali je morda med nami kdo, ki bi mu naš Gospod lahko izrekel ta ponižujoči očitek? […] Obstajajo srca, ki jih razjezi že najmanjša žalitev, srca, ki se ne zanimajo za nesrečneže, pokvarjena srca, ki se valjajo v blatu sramotnih užitkov, katerih verig ni mogoče pretrgati. Obstajajo srca, polna jeze in grenkobe, ki zlorabljajo potrpežljivost drugih z izbruhi svojega razpoloženja, z izpadi svoje jeze, s surovostjo svojega sovraštva in s pohujšljivo vihravostjo svojih prepirov. Obstajajo lena, mlačna srca, ki nimajo energije za nič, v katerih se vera kaže le kot minevanje in umiranje.«

Vstopni spev v slovenskem misalu se glasi: Dobrota Jezusovega Srca je neminljiva, rešuje nas smrti in ob lakoti preživlja (prim. Ps 33,11.19). Metod Turnšek v misalu iz l. 1961 nekoliko bolj poetično pravi: Njegovo Srce misli na rod za rodom, da rešuje njih življenje smrti in jih hrani v lakoti [aleluja, aleluja]. Preprosti gradual je posrečeno poiskal dobesedno Božjo besedo, ki poudarja prav pomembnost posnemanja Gospoda, kot jo poudarja bl. Moreau, in sicer vrstico iz Matejevega evangelija: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen (Mt 11,29), ki obdaja posamezne vrstice psalma 33 (v. 1,5,8-9,11-12,14-15,18 in 20-21).

Sama sem svoje otroke, ko so bili mlajši, pred molitvijo rada privila na prsi in jim rekla, naj poslušajo bitje mojega srca, nato pa smo se pogovarjali o tem, da je molitev najlepša takrat, ko skušamo poslušati Jezusovo Srce. Vsem nam želim, da bi si ›upali‹, kar si je ›upal‹ Janez, ki ga je Jezus ljubil – sloneti na Gospodovih prsih (Jn 13,25) in poslušati njegovo Srce, da bo »upodobil naša srca po svojem srcu.«

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 6/2024.
Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.