Apostol Pavel je bil najprej poznan po tem, da je preganjal prve kristjane, po videnju pred Damaskom pa je iz preganjalca Kristusa postal apostol, o čemer poročajo štirje svetopisemski odlomki: Apostolska dela 9,1–19, Apostolska dela 22,1–21, Apostolska dela 26,6–16 in Pismo Galačanom 1,11–24. Po spreobrnjenju in daljši notranji in zunanji pripravi na osebno poslanstvo je evangelij ponesel poganskim ljudstvom po skorajda vsem tedaj znanem svetu. Znan je tudi po 14-ih pismih, ki so namenjena različnim cerkvenim skupnostim in so sestavni del Svetega pisma Nove zaveze. Pavel je umrl mučeniške smrti v Rimu. V cerkvenem bogoslužnem koledarju poleg Pavlovega godovnega dneva (29. junija, ko obhajamo god prvakov apostolov Petra in Pavla) v bogoslužju obhajamo tudi spomin na njegovo spreobrnitev (25. januarja).

V Katoliški Cerkvi je od 28. junija 2008 do 29. junija 2009 potekalo leto apostola Pavla. V spomin na 2.000-letnico njegovega rojstva je papež Benedikt XVI. leta 2007 napovedal Pavlovo leto, na predvečer svetih apostolov Petra in Pavla 2008 pa ga je tudi slovesno odprl. Pavlovo leto so posebej slovesno praznovali v deželah in krajih, ki jih je apostol zaznamoval s svojim življenjem in delovanjem: v deželah, ki jih je prehodil, in v krajih, v katerih je oznanjal Kristusa, v kraju, kjer se je rodil kot Jud (Tarz), in v kraju, kjer je kot kristjan umrl mučeniške smrti (Rim). Posebej se ga spominjajo v škofijah, ki nosijo njegovo ime, in v različnih ustanovah in družbah, ki ga imajo za vzornika in priprošnjika.
Foto: Oton Naglost