Angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – rekel: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno« (Lk 1,36). Ob teh besedah je Marija nemudoma pohitela na Elizabetin dom »v mesto na Judovem«, današnji Ain-Karem, ki je od Nazareta oddaljen skoraj 150 kilometrov.

Zagledali sta se mladenka in starka, srečala sta se jutro in večer, da bi se poljubila. Marija je jutro in nosi Sonce pravičnosti, Elizabeta pa je večer, ki nosi zvezdo luči. In prišlo je Jutro in pozdravilo svojo družico, večer, in večer je bil ganjen, ko ga je jutro poljubilo. (sv. Jakob iz Seruga) 

Ko je Elizabeta blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela čudovita hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta hvalnica opeva hvaležnost Jezusove matere in tudi hvaležnost vsega Božjega ljudstva, da so se spolnile obljube stare zaveze. 

Ta Marijin hvalospev, ki ga po prvi besedi v latinskem prevodu imenujemo Magnifikat, molimo vsak dan pri večernicah molitvenega bogoslužja. Tako se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika Božja dela v odrešenju vsega človeštva. 

Polenšak, župnijska cerkev Marijinega obiskanja. FOTO: Ivo Žajdela

Besedilo izraža nasprotje med Marijinim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. V resnici je to navidezno nasprotje harmonična združitev obojega: nizkosti (ponižnosti) in veličine. Tega se Marija jasno zaveda. 

Sama se uvrsti na konec izraelskega rodu »nizkih«, »ubogih«, ki so po gledanju Svetega pisma izbrani del Izraela. Gospod se je ozrl nanjo v njeni nizkosti, njenem uboštvu in prav zaradi tega uboštva in nizkosti (Lk 1,48); Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati (Lk 1,52).

Presveta prihaja k sveti, mati Božja k človekovi materi, Brezmadežna mati k omadeževani materi, mati presvetega Sina k materi grešnika, mati Odrešenikova k materi njegovega predhodnika. (Raymond Jourdan – Preprostež) 

Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, frančiškani pa so ga po zaslugi sv. Bonaventura obhajali že prej. 

Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu. Zelo stare so upodobitve tega prizora, zlasti v srednjem veku so umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žena, Marije in Elizabete. 

Draga, župnijska cerkev Marijinega obiskanja. FOTO: Marjan Smerke

Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI., ki ga je vodila želja, naj bi si s tem praznikom kristjani od preblažene Device izprosili, da bi »obiskala« in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav.

Premišljevanje skrivnosti Marijinega obiskanja je vključeno tudi v molitev veselega dela rožnega venca.

Marijinemu obiskanju je na Slovenskem posvečenih devet cerkva, in sicer župnijske cerkve v Dragi, Markovcih, Petrovčah, Špitaliču in v Polenšaku, ter podružnične cerkve v Ponikvah, Zloganjah, Gornji Košani in na Rožniku nad Ljubljano.