Praznično v Polju: obnovljena pokopališka kapela in križ
Praznično v Polju: obnovljena pokopališka kapela in križ
»Danes je prazničen dan,« je dejal nadškof Stanislav Zore v začetku maše, ki jo je ob somaševanju župnika Janeza Bernota, duhovnega pomočnika Jožeta Drolca in tajnika Boštjana Prevca daroval v cerkvi Device Marije. »Praznično je danes zaradi tega, ker bomo z blagoslovom kapele sv. Jožefa na pokopališču in pokopališkega križa izrazili Bogu hvaležnost za njegovo bližino, da je z nami skozi čas, skozi desetletja, skozi posamezne dneve. In ga obenem prosili, naj nam pomaga, da bomo znali živeti iz zgledov naših svetnikov, posebno sv. Jožefa, in iz daritve, s križa našega gospoda Jezusa Kristusa.«
Kapela iz leta 1887
Pokopališka kapela sv. Jožefa na starem delu pokopališča v Polju je bila zgrajena leta 1887, ob takratnem odprtju novega pokopališča. Kapela je bila tudi poslovilna vežica. Po rušilnem potresu aprila 1895 je kapela več mesecev služila kot cerkev, saj je bila župnijska cerkev Device Marije hudo poškodovana in zaradi nevarnosti porušitve zvonika več mesecev zaprta, zadrževanje okrog nje pa iz varnostnih razlogov prepovedano.
»S postavitvijo dveh novih sodobnih mrliških vežic in novih poslovilnih prostorov na novem delu pokopališča je nekdanja vežica izgubila svojo funkcijo, objekt dolgo ni bil obnovljen,« je povedal poljski župnik Janez Bernot. Po vojni je oblast podrla tudi pokopališki križ. V zadnjih letih, ko so obnovili trg device Marije pred cerkvijo in zunanjščino cerkve, so se odločili še za obnovo kapele sv. Jožefa in ponovno postavitev odstranjenega pokopališkega križa. Idejno zasnovo prenove je pripravila arhitektka Vera Klepej Turnšek.
Ponovno postavljen v nekem obdobju in za določene ljudi »moteč« križ
Da je blagoslov pokopališkega križa pomenljiv, je v pridigi dejal nadškof Zore. »Križ je bil v nekem obdobju za določene ljudi moteč. Lahko pomečemo vse križe iz stanovanj, podremo vse križe po križpotjih, po naših gorah, ampak z vsakim križem, ki ga bomo odstranili, bo življenje postalo bolj boleče. Ker bo postalo bolj nesmiselno, svet bo postajal prazen,« je dejal nadškof Zore: »Vsak križ, ki ga na novo postavimo, vsak križ, ki ga blagoslovimo, vsak križ, ki ga obesimo na stene naših stanovanj, postane beseda ljubezni.
Ta svet pa z vsem, kar je, z vsem zlom, z vsem, čemur mi pravimo solzna dolina, postaja prostor, v katerega je vstopil Bog in razodel svojo neskončno in brezpogojno ljubezen.« Po besedah nadškofa Zoreta je »vsak križ govorica o tem, kako zelo nam Bog želi biti blizu. In spodbuda za vsakega od nas, da ne nehamo ljubiti, da vztrajamo v ljubezni.«
Ko postane ljubezen središčna
Ob Božji besedi, ko pismouki Jezusa sprašujejo po največji zapovedi, se je nadškof Zore vprašal, ali lahko ljubezen zapovemo. »Jezus pravi, da je največja zapoved ljubezen do Boga, druga pa je njej enaka: ljubezen do bližnjega. Ljubi svojega bližnjega – ne le tistega, ki ti je pri srcu, ki ti je simpatičen, ki si ga izbral, ampak vsakega človeka … Ljubiti nekoga, do katerega prej gojiš čustva zavračanja, odklanjanja, kakor sprejemanja in ljubezni. Ali more nekdo reči, da moraš tega človeka ljubiti na takšen način? Kot sebe.«
Po evangeliju je življenje ljubezni zelo zahtevno, je dejal nadškof Zore: »Mi ljubezen v vsakdanjem življenjem, v poplavi besed in pesmi in prizorov o ljubezni, ljubezen doživljamo površno, plehko, nekaj kar je ali ni, nekaj kar se prebudi ali se ne prebudi. Ljubezen enačimo s čustvom, ki boža srce, ki vznemirja srce. Ne pa nekaj, kar je moja odločitev. Ko pa ljubezen srečamo v Jezusovih zapovedih, ta ljubezen preseže naše doživljanje, v Jezusovi besedi ljubezen postane središčna.«
Poslušaj, Izrael! Poslušajte župljani Polja!
Zato naj bo, je dejal nadškof Zore, »blagoslov križa na pokopališču tudi prizadevanje vsakega izmed nas, da bi na takšen način živeli ljubezen: ljubezen do Boga brezpogojno in ljubezen do vsakega bližnjega.« In ne pozabimo, je sklenil nadškof: »Preden je Jezus spregovoril, da je prva zapoved ljubezen do Boga, je ponovil besede in prve Mojzesove knjige: Poslušaj, Izrael. Tudi mi, dragi bratje in sestre, poslušajmo, poslušajmo Boga! Ki tolikokrat govori brez besed, pa vendar govori nenehno, govori v mojem življenju. Zato, da bi me naučil, kako biti kristjan. In da bi mi pomagal ljubiti Njega ter brate in sestre. Poslušajmo!«
Obnovo kapele sv. Jožefa in ponovno postavitev pokopališkega križa je vodilo Javno podjetje ŽALE, ob sodelovanju Mestne občine Ljubljana, Četrtne skupnosti Polje in župnije Polje, ki bo naknadno opremila notranjost kapele. Za sodelovanje in povezovanje vseh sodelujočih je nadškof podelil zahvalno listino Antonu Podobniku, predsedniku Četrtne skupnosti Polje.