Redovnice in redovniki so se najprej zbrali pri molitveni uri, nato pa še ob evharističnem slavju, pri katerem so tudi obnovili redovniške zaobljube. Zbrane je nagovoril ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore, ki izhaja iz vrst frančiškanov. Njegovo praznično pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Pridiga nadškofa msgr. Stanislava Zoreta

Od leta 1997 je praznik Gospodovega darovanja v templju po želji in odločitvi sv. papeža Janeza Pavla II. tudi dan posvečenega življenja. Namen tega dneva je najprej »hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posvečenega življenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spoštovanje tega načina življenja pri vsem Božjem ljudstvu, tretji pa povabiti vse, ki so posvetili svoje življenje zaradi evangelija, da bi obhajali čudovita dela, ki jih je v njih storil Gospod« (Benedikt XVI., 2. 2. 2010).

FOTO: Tatjana Splichal

Zato vas povabim, dragi bratje in sestre v različnih oblikah posvečenega življenja, da morda danes začnemo razmišljati pri tretjem namenu: da smo vsi, ki smo posvetili svoje življenje zaradi evangelija, povabljeni, da bi obhajali čudovita dela, ki jih je v nas storil Gospod. Na misel mi prihaja pomenljiv prizor, ki ga opisuje evangelist Luka. Neko ženo so Jezusove besede tako prevzele, da je »povzdignila glas in rekla: 'Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!'« Naj bo tudi vsak redovnik in redovnica danes povabljen, da z ljubeznijo in hvaležnostjo pogleda življenje svoje posvečenosti in začne spoznavati velike reči, ki mu jih je storil vsemogočni, naj njegova duša zaradi teh reči poveličuje Gospoda in naj se njegov duh raduje v Bogu, našem zveličarju. Brez tega pogleda v čudovito Božje delovanje v našem življenju lahko redovniško življenje postane tlaka; brate in sestre lahko samo še prenašamo, pozabimo pa v njih videti Božji dar, skupnost pa se spremeni v ječo, v katero so ujeti naši talenti in zatajevane naše želje in hrepenenja. Bog pa nas ni pripeljal v neko skupnost, da bi v njej životarili, ampak da bi skozi skupnost odkrivali mogočno Božje delovanje in ga razodevali svetu, iz katerega smo vzeti, h kateremu smo poslani in sredi katerega živimo.

FOTO: Tatjana Splichal

Pomenljivo je, da je geslo današnjega dneva posvečenega življenja Skupaj na poti v Duhu. Ta misel nas posebej močno nagovarja v času, ko v vesoljni Cerkvi stopamo po sinodalni poti. Tudi redovniki in redovnice smo del življenja posameznih krajevnih Cerkva, v katere se vključuje tudi prispevek različnih oblik meniškega, redovnega in posvečenega življenja.

Lahko rečemo, da je sinodalnost sestavni del posvečenega življenja. Sinoda, ki jo oblikujemo, usmerja naše prizadevanje k sinodalni Cerkvi: občestvo, sodelovanje in poslanstvo. Ustanov posvečenega življenja brez občestva ni. Tudi meniške in celo puščavniške oblike posvečenega življenja vključujejo določeno občestvo. V današnjem atomiziranem svetu, kjer si zelo močne silnice prizadevajo, da bi posameznika osamile, ga oropale vseh podpor in pomoči, ki mu jih dajejo drugi ljudje, in ga na ta način naredile skrajno ranljivega, je življenje v občestvu bistvenega pomena za preživetje posameznika in družbe. To »vsako skupnost poklicanih poziva, naj bo viden izraz občestva ljubezni, odsev trinitaričnega odnosa, njegove dobrote in lepote, ki more vzbuditi novo energijo za konkretno soočenje s sedanjim trenutkom«.

FOTO: Tatjana Splichal

Bogu posvečeni imamo že v skupnostnem načinu življenja stalno zagotovljeno oporo proti takšnim silnicam sveta. V skupnosti je ob meni vedno brat ali sestra, ki mi je opora v molitvi, ki mi je sogovornik v pogovorih, ki mi dela družbo pri mizi, ki mi omogoča skupno rekreacijo, ki skupaj z menoj poskrbi za vse tisto, kar skupnost potrebuje. V vsaki skupnosti posvečenega življenja za sosednjimi vrati živi nekdo, ki me spodbuja k svetosti, zato se moram potruditi, da bom tudi sam njemu spodbuda k svetosti. Tako smo skupaj na poti - skozi življenje, v Cerkvi, k svetosti, k Bogu.

V skupnosti je življenje brez vzajemnega poslušanja nemogoče in kadar se nam zgodi, da damo preveč prostora jazu in zato naš mi stopi v ozadje, preneha pogovor. Ne moremo več med seboj deliti misli in navdihov, ne moremo več med seboj deliti skrbi in načrtov. Skupni pogovor se spremeni v množico samogovorov. Tovrstni samogovori pa ne ustvarjajo več prostora skupnosti, načenjajo bratsko in sestrsko sprejemanje in namesto veselja drugega nad drugim začenjajo povzročati nezadovoljstvo in osamljenost ljudi, ki živijo pod isto streho, ne pa v istem občestvu.

FOTO: Tatjana Splichal

Na sinodalni poti je zelo poudarjena vloga Svetega Duha. Temeljno vprašanje sinode je: »Kako se danes na različnih ravneh uresničuje ta 'skupna hoja', ki Cerkvi omogoča, da oznanja evangelij v skladu z zaupanim ji poslanstvom; h katerim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi rastli kot sinodalna Cerkev? Da bi mogli skupaj odgovoriti na to vprašanje, moramo poslušati Svetega Duha, ki kot veter 'veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre'.« Ko namreč poslušamo Svetega Duha, se v našem življenju dogajajo čudovite stvari. Najpomembnejši sad poslušanja Svetega Duha je, da smo vedno na pravem mestu ob pravem času.

Za starčka Simeona v današnjem evangeliju je rečeno, da je bil »Sveti Duh z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj.« Ker je sledil navdihu Svetega Duha, je na svoje oči videl Zveličarja, je v svoje naročje vzel Njega, ki je postavljen v padec in vstajenje, Njega, ki je luč v razodetje poganom.

FOTO: Tatjana Splichal

Tudi mi v posvečenem življenju vsak dan molimo te vrstice, ki so v hvaležnosti privrele iz pobožnosti in veselja ostarelega Simeona. »Zdaj odpuščaš, Gospod svojega služabnika po svoji besedi v miru.« Tako molimo v sklepni molitveni uri, ko se poslavljamo od dneva in sebe polagamo v očetovsko Božje naročje. Obenem je to vsak dan tudi priprava na tisti trenutek, ko bomo v Očetovo naročje položili vse svoje življenje. Če bomo redno poslušali Svetega Duha, bomo to storili v jasnem zavedanju: »Vem, komu sem veroval.«

Močno nas nagovarjajo tudi besede iz današnjega evangelija o tem, zakaj sta Jožef in Marija Jezusa prinesla v tempelj: »Da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: 'Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu.'« Jezus je prišel v svetišče, v katerem so se nepretrgano opravljale daritve in žrtve. Jezus je prišel kot tisti, ki bo očistil darovalce …, »da bodo darovali Gospodu daritve, kakor je prav.« Prerok se sprašuje, »kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže?« V evangeliju dobimo odgovor: tisti, ki se dajo navdihovati Svetemu Duhu, ki jih privede v njegovo navzočnost in jim ga razodene.

FOTO: Tatjana Splichal

Dragi bratje in sestre v posvečenem življenju. Če se bomo tudi mi pustili voditi Svetemu Duhu, bomo zanesljivo hodili skupaj, kakor sta skupaj prišla starček Simeon in prerokinja Ana. Pustimo se voditi Svetemu Duhu, da bomo po poti Cerkve hodili kot občestvo, ki odgovarja Božjemu povabilu in oznanja njegovo slavo. Pustimo se voditi Svetemu Duhu, da bomo o Kristusu pripovedovali vsem, ki so željni njegovega odrešenja.

Marija in Jožef ves čas molčita. Nobene besede ne spregovori ne eden ne drugi. In vendar sta nosilca dogajanja, saj sta prinesla v tempelj tistega, ki se mu bo nasprotovalo. Oba sta bila obilno deležna tega nasprotovanja. A ostala sta zvesta. Izročimo se njuni priprošnji, da bi tudi mi ostajali zvesti.

Več fotografij Tatjane Splichal v spodnji fotogaleriji.

1/13