Sprehajalcu in mimoidočemu zaigra srce, ko vidi to lepoto. Še bolj pa mu in se tudi umiri, kdor obišče betlehemsko votlino – jaslice v župnijski cerkvi na vrhu Štiftenskega klanca, ki se od vznožja klanca ponoči komajda vidi v temi. A ko si v njej, je konec teme, se v tebi prižge luč upanja, velike radosti in neizmerne sreče v zavesti: to Dete, Božji Sin, se je rodil tudi zame, za mojo ženo, otroke, vnuke, stare starše, prijatelje in znance, sovaščane, soobčane in sožupljane.

FOTO: Jože Pavlič

V mislih ga na moč previdno, kot novorojenčka, vzameš v roke iz borne štalice, popestuješ, pogladiš po čelu in licih, si ga pritisneš na prsi, zaihtiš od ganjenosti in ga spet varno položiš v jasli – komendski Betlehem.

FOTO: Jože Pavlič

Nato se usedeš v klop, zreš v zvezdo nad betlehemsko votlino, opazuješ jaslice kot celoto in vsako podrobnost v njih, se veseliš kot otrok. Opaziš, da tokrat na vrhu Betlehemskega – Komendskega hriba ni mrzlih skal, Kredarice in zasneženega očaka, marveč kraljuje veliko prijaznejša in tudi izvorno komendska cerkev sv. Ane v Tunjicah z bližnjim župniščem. Posvečena sami Marijini materi, sveti Ani! 

FOTO: Jožef Pavlič

V prednjem levem stranskem oltarju komendskega svetišča je italijanski slikar Nikolaj Bambini na sliki uprizoril umirajočega sv. Jožefa, sedaj pa je tam drugi del komendskih župnijskih jaslic. Škoda, da dve leti prepozno (papež Frančišek je 8. decembra 2020 ob 150-letnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve razglasil Leto sv. Jožefa; trajalo je do 8. decembra 2021), a za čaščenje moža Device Marije in zavedanje moči priprošnje zavetnika vsake krščanske družine in slovenskega naroda ni nikoli prepozno. Umirajoči Jezusov krušni oče in varuh postaja, tako kot Peter Pavel Glavar, ob praznovanju 300. obletnice njegovega rojstva v letu 2021, v molitvi, zahvali in priprošnji »oživljeni« zavetnik, varuh in tolažnik. Vsakokrat ko pogledaš to čudovito sliko, polno miline na obrazu svetega Jožefa in veselja, da bo spet s Sinom.

FOTO: Jožef Pavlič

Tokrat za vedno. Tako kot je bil otročiček-najdenček Peter Pavel Glavar, ki je tolikokrat maševal v tej cerkvi in je najbolj zaslužen za njeno največjo krasoto – Jelovškov glavni oltar, po smrti 24. januarja 1784 na Lanšprežu, in, upajmo, s svojim zemeljskim očetom baronom Petrom Jakobom de Testaferrato, ki ga nikoli ni priznal za svojega sina, a mu je izkazoval očetovsko ljubezen in pozornost, in materjo Marijo (Ano), ki je nikoli ni poznal, je pa vse življenje hrepenel, da bi jo vsaj enkrat srečal, se stisnil k njej in na njenih prsih izjokal svojo neutolažljivo bolečino.

FOTO: Jože Pavlič

Mi jo lahko vsako nedeljo in vsak dan v Testaferratovem-Glavarjevem svetišču, v božičnem času pa še posebej ob jaslicah v prezbiteriju samega prvaka apostolov, ki kraljuje v glavnem oltarju, in ob oltarju sv. Jožefa. In se vračamo domov s tolažbo, ki je svet ne more dati; jo da lahko le Bog, novorojeno Božje Dete, njegov krušni oče sv. Jožef in mati Devica Marija. Pojdimo po njo! Ne zamudimo je! Bistvenega v življenju. Ne ostanimo pod klancem v snopu mamljivih svetnih luči (tudi te morajo biti), ampak se potrudimo do Večne luči, nebeškega Betlehema. Zvezda nad Štiftenskim hribom nam kaže pot!