Posamostaljeni pridevnik »pravični« (hebr. ṣaddîq; gr. díkaios), »neoporečni« (hebr. yāšār; gr. ámemptos) najprej opisuje Boga (2 Mz 9,27), ki se razodeva kot »sveti« (1 Sam 2,2: hebr. qāḏôš; gr. hágios) in »rešitelj« (Iz 45,21: hebr. môšîaʽ; sōtḗr), kot milostljiv in usmiljen (Jon 4,2), postaja tudi »razsodnik« (Ps 119,37). Človeku namenja merila pravega in pravičnega življenja (5 Mz 4,8), mu zaupa službi razsodnika (5 Mz 16,18-20). Bog pravičnega ne uničuje (1 Mz 18,23-24), temveč ga blagoslavlja in mu ohranja življenje (Ps 1,5-6). Pravični človek je integriran, celovit (1 Mz 6,9: hebr. tām; gr. téleios), mož resnice (2 Mz 18,21: hebr. 'îš 'ĕ·meṯ; gr. alēthinós), zato je nerazdeljen, nepodkupljiv, nepristranski v odnosu do Boga (3 Mz 19,36) in bližnjega (2 Mz 23,8). Pravični je bogaboječ (Job 1,1), kar pomeni, da je v odnosu z Bogom (1 Sam 2,9), da veruje (Rim 1,17), posluša Boga (Apd 4,19), pravično živi (Tob 4,17) ter si izbira pravične prijatelje (Sir 9,16). Pravičnega krivični...