13. in 29. septembra je na naslove slovenskih medijev prispelo vabilo za spremljanje letošnjega pohoda za življenje. Poleg drugih informacij je vabilo vsebovalo tudi naslednje obvestilo: »Pohod za življenje 2022 je prijavljen v skladu z zakonom.«

Zakonodaja zapoveduje, da mora organizator shoda svoj dogodek prijaviti najmanj tri dni pred dnevom shoda, organizator prireditve pa najmanj pet dni pred dnevom prireditve.

Da je to res, lahko vsakdo preveri na spletni strani e-uprave, kjer so navedeni vsi prijavljenih shodi in prireditve. Za Ljubljano je tako za soboto, 1. oktobra, zjutraj oz. dopoldan navedeno, da bo ob 7. uri na Prešernovem trgu molitev pred Pohodom za življenje 2022 (kot predstavnica prireditelja je navedena Polona Naglič), od 9. ure dalje pa je na isti lokaciji, torej na Prešernovem trgu, kot javna prireditev prijavljen osrednji program pohoda za življenje v organizaciji gibanja z enakim imenoma. Sočasno pa na isti ali kakšni bližnji lokaciji ni prijavljen noben drug shod ali prireditev (če izvzamemo predstavitev in prodajo umetniških del, ki se bo od 10. ure odvijala na bližnjem Gallusovem nabrežju).

Ker zakonodaja (zakon o javnih zbiranjih) zapoveduje, da mora organizator shoda svoj dogodek prijaviti najmanj tri dni pred dnevom shoda, organizator prireditve pa najmanj pet dni pred dnevom prireditve, je danes že jasno, da kakšnih drugih prijavljenih shodov oz. prireditev v okolici Prešernovega trga v Ljubljani 1. oktobra ne bo. Toda ali bo morda kakšen neprijavljen?

Neprijavljeni protiprotestniški shod je oviral uresničevanje pravice do javnega zbiranja prijavljenemu pohodu za življenje.

To vprašanje zastavljamo zaradi izkušnje lanskega pohoda za življenje, ki so ga fizično in verbalno ovirali t. i. protiprotestniki. Spomnimo: čeprav je bil Pohod za življenje 2021 prijavljen – in ta prijava je vsebovala tudi predvideno pot pohoda od kraja zbiranja pred cerkvijo sv. Jakoba na Gornjem trgu do Prešernovega trga –, je nekaj deset kričečih protiprotestnikov predvidno pot zaprlo, pohodniki za življenje pa so s pomočjo policije ubrali drugo pot in program namesto na Prešernovem trgu nadaljevali pred ljubljanskim Magistratom.

In tako se je zgodilo nekaj, kar se v bistvu ne bi smelo: neprijavljeni protiprotestniški shod je oviral uresničevanje pravice do javnega zbiranja prijavljenemu pohodu za življenje. Ravnanje policije, ki je sicer zavarovala pohod, a ni omogočila, da bi se odvil po predvidenem in prijavljenem scenariju, pa je bilo vprašljivo in je dalo slutiti, da policija ni bila zadosti dobro pripravljena na morebitno »razgreto« ozračje, ki je sicer pogost sestavni del javnega izražanja stališč o družbeno pomembnih, a kontroverznih tematikah. In tema varovanja nerojenega življenja je ena takih tematik.

Pohod za življenje 2021. FOTO: arhiv Družine

Na to okoliščino je že lani kmalu po shodu v oddaji Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče opozoril pravnik, nekdanji ustavni, zdaj vrhovni sodnik dr. Jan Zobec. V kontekstu ravnanja policije je opozoril na jurisdikcijo Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri mora policija zavarovati prijavljen shod ali protest proti neprijavljenemu in prvemu omogočiti, da se odvije tako, kot je bil prijavljen.

V demokraciji se pravica do protidemonstracij ne more razširiti na oviranje izvrševanja pravice do demonstriranja.

Gre za sodbo v zadevi Plattform Ärzte für das Leben proti Avstriji. Zgodba sega v 80. leta prejšnjega stoletja, povezana pa je prav z vprašanjem (ne)zadostnega policijskega varovanja in (ne)motene izvedbe shoda v podporo nerojenemu življenju, ki so ga želeli ovirati oz. preprečiti proabortivni protiprotestniki. Zadeva je prišla do Evropskega sodišča za človekove pravice, v njegovi razsodbi pa je bilo pomembno – še danes seveda veljavno – stališče: »Demonstracija lahko vznemiri ali žali ljudi, ki nasprotujejo idejam ali zahtevam, ki jih ta spodbuja. Udeležencem pa mora biti omogočeno, da demonstrirajo brez strahu pred fizičnim nasiljem njihovih nasprotnikov; tak strah bi lahko organizacije ali druge skupine, ki podpirajo splošne ideje ali interese, odvrnil od odkritega izražanja svojega mnenja o zelo spornih vprašanjih, ki zadevajo skupnost. V demokraciji se pravica do protidemonstracij ne more razširiti na oviranje izvrševanja pravice do demonstriranja.«

Skratka: v zvezi s pravico do svobode zbiranja ESČP zahteva, da država demonstrante zaščiti pred osebami, ki jih želijo motiti ali prekinjati. Da je to dejstvo znano tudi slovenskim varnostnim organom, ne dvomimo; ne nazadnje omenjeno avstrijsko zadevo in razsodbo ESČP o njej najdemo tudi v izobraževalnem gradivu za slovenske policiste. Zastavlja se torej vprašanje, ali se utegne lanska zgodba o ogrožajočih protidemonstrantih ponoviti. Morda se »na prvo žogo« ponuja negativen odgovor. Lansko vpitje neprijavljenih protiprotestnikov je namreč treba umestiti v takratni političnih trenutek, torej v čas vsesplošne mobilizacije vsakršnega, seveda tudi skrajnega levičarstva v protestniške akcije, ki so bile prvenstveno naperjene proti tedanji desno-sredinski vladi in parlamentarni večini, ki je stala za njo. Danes te okoliščine ni več, saj so na vrhu zakonodajne in izvršilne veje oblasti ljudje, ki so na isti »valovni (beri: ideološki) dolžini« s proabortivnimi kričači. Protioblastnega protestniškega naboja, ki se je že od začetka (oz. še pred njim) prejšnje vlade izražal skozi perpetuiranje neprijavljenih shodov, torej ni več.

Iz številnih znakov je mogoče sklepati, da je eden od ključnih namenov t. i. naprednjaške civilne družbena vsakem koraku zastraševati ljudi z drugačnimi pogledi.

Ali to že pomeni, da bo imel Pohod za življenje 2022 mir, pa je vendarle drugo vprašanje. Iz številnih znakov je mogoče sklepati, da je eden od ključnih namenov t. i. naprednjaške civilne družbe (tudi v spregi s sedanjimi nosilci oblasti) na vsakem koraku zastraševati ljudi z drugačnimi pogledi in tako iz javnega prostora za naprej, torej »preventivno« brisati stališča, ki niso v skladu z njihovimi.

Zato je še kako pomembno, da bo v soboto preko redarske službe prireditelja in policije udeležencem Pohoda za življenje 2022 dejansko omogočeno, da »demonstrirajo brez strahu pred fizičnim nasiljem njihovih nasprotnikov«, kot to terja Evropsko sodišče za človekove pravice. Ponovimo zato z njim še enkrat: »V demokraciji se pravica do protidemonstracij ne more razširiti na oviranje izvrševanja pravice do demonstriranja.«