Torej, najprej poskrbi zase, potem bo še veliko priložnosti, ko boš lahko pomagal, sočustvoval, služil drugim. Saj tudi Jezus pravi, da moramo druge ljubiti kakor sebe, torej najprej sebe. Iz te nevarne teologije, duhovnosti na robu, hitro pridemo do sprevržene ideologije, ki malikuje samo še mene in vse je dobro, če le meni služi. Moja misel, moji občutki, moj užitek, moje telo. Moje, jaz, meni!

Pravo nasprotje tej preračunljivi logiki sodobnega evangelija, ki to sploh ni, pa je drža uboge vdove. Izmed mnogih, ki so darovali v tempeljsko zakladnico, je Jezus izpostavil ravno njo. Kako spominja nanj. Ni delala hrupa, ni vzbujala pozornosti, dala je to, kar je imela, dala je torej vse in to je dala iz srca. Ta žena, nepomembna v očeh družbe, v očeh duhovščine, v očeh apostolov piše definicije nore ljubezni. Zgodbe, ki jih Jezus pripoveduje, dobijo navdihe ravno ob teh velikanih vere, velikanih ljubezni. Spomnimo se trgovca, ki proda vse, kar ima, da kupi njivo, ki skriva za...