Svet gori: kamorkoli pogledamo, se zdi, da je glavno besedo prevzelo orožje. Pripravljenost na dialog se vse bolj izgublja tudi na razsvetljenem Zahodu, kjer smo ujeti vsak v svoj mnenjski mehurček. Namesto da bi pisali, tvitamo, namesto da bi govorili, kričimo. Drugačno mnenje nas zaboli, zato ga raje ukinemo, odrinemo, prepovemo.

Cerkev seveda ni imuna na takšno stanje v družbi. Tudi v njej so včasih najglasnejši skrajni konci, medtem ko je večina tiho in si misli svoje. Kdo sploh razmišlja o svoji veri. Zato ne čudi, da so nekateri na zasedanju sinode v Rimu pričakovali trenja, spopad in morda celo škandal.

A novica je, da novice ni. Vsaj ne takšne, bombastične, ki bi polnila naslovnice svetovnih medijev. Izvedeli smo, da trenja so, a je bilo vzdušje prijateljsko. Da so pogledi ponekod precej narazen, a se vsi osredotočajo na Cerkev. Da je soglasij veliko, sporne točke pa potrebujejo še več pogovorov.

Za konkretnejše zaključke moramo počakati na nasl...