Foto: Tatjana Splichal

Zakaj naj volivci sploh gremo na volitve?
Zaradi dveh razlogov. Zaradi sebe in zaradi Slovenije. To sta dve stvari, za katere nam mora biti mar. In staro reklo pravi: slabo vlado izvolijo dobri ljudje, ki ne gredo volit.

Se pravi, ljudje bi se morali bolj zavedati, da je ne iti na volitve tudi glasovanje?
Ja, v demokraciji, kjer velja splošna volilna pravica, glasuješ, tudi če ne voliš. Na zadnjih volitvah, ki si sicer ne zaslužijo tega imena, je polovica tistih, ki imajo volilni glas, ki je najmočnejše orožje v svojih rokah, ostalo doma. Danes, po slabih štirih letih, lahko vsak vidi posledice. Vlado, ki je sicer že odstopila in s katero danes praktično nihče ni zadovoljen, so v bistvu izvolili tisti, ki niso glasovali.

Kaj je realno pričakovanje državljanov, da se lahko v nekem obdobju spremeni? Kako bi dosegli, da bi ljudje ozavestili, da so vsake volitve poseben kamenček v mozaiku?
Volivec lahko vedno primerja dvoje, bodisi obljube bodisi dejanja. In ko gre za Slovensko demokratsko stranko, lahko primerja tudi dejanja. Tisti, ki bo to storil, bo v nas našel pravo izbiro.

Letos je spet poplava tako imenovanih novih strank, kjer seveda ni novih imen, ampak so samo ljudje, ki se nekam prestavijo.
To, kar se dogaja letos, ni neka novost. Na tak ali na drugačen način to spremljamo vse od prvih večstrankarskih volitev dalje. Slovenski komunisti so bili na začetku te poti dovolj zviti, da so vedeli, da samo z eno blagovno znamko v Sloveniji nikoli več ne bodo vladali, zato so jih ustanovili več. Spomnim se, kako smo v Demosu pred tridesetimi leti temu rekli Potemkinova vas, tiste, ki so v tem sodelovali, pa smo z enim imenom poimenovali stranka socialističnega samoupravljanja. To »stranko« so sestavljali prenovitelji oziroma komunisti, socialistična stranka in liberalna demokracija. Kasneje se je samo težišče prenašalo z enega poudarka na drugega, imena strank so se menjala in spreminjala, taktika pa je ostajala ista. Ko smo stopili v Evropsko unijo, je ta taktika služila tudi temu, da so v Evropskem parlamentu vedno pokrili evropske socialiste in evropske liberalce. Zaradi tega tudi nikoli ni bilo mogoče doseči neke resne razprave o zgrešeni tranziciji v Sloveniji, ker sta ti dve skupini (vedno so bili slovenski komunisti zraven, poimenovani kot socialisti in kot liberalci) preprečili resno razpravo, Evropska ljudska stranka in konservativci pa nimajo večine. Razpravljalo se je o Poljski, o Madžarski, čeprav tam sodstvo deluje bistveno bolj neodvisno in tam noben opozicijski voditelj nikoli ni po krivici končal v zaporu tik pred volitvami.

Ali bodo tudi te volitve krojili mediji?
Mediji pomembno vplivajo na vsake volitve, v Sloveniji še posebej, ker imamo očitno neravnotežje, skoraj enoumje. Stranka socialističnega samoupravljanja je vse medije, ki jih je obvladovala v enopartijskem sistemu, v večstrankarskem sistemu privatizirala, tako ali drugače si jih je podredila. Redki demokratični mediji zunaj tega kroga so bili vseskozi finančno podhranjeni in nikoli niso predstavljali zelo resne konkurence njihovi propagandni mašineriji. S pojavom interneta se je situacija delno izboljšala, čeprav je treba vedeti, da samo spletni mediji brez kombinacije s klasičnimi mediji še vedno ne predstavljajo nekega resnega preboja, da bi dosegli ravnovesje.

Mnogi v Sloveniji, vsaj privilegirana manjšina, so prepričani, da živimo čudovito, za vse, kar ni v redu, je menda kriva opozicija, ki vedno nerga, kar je bilo spet poudarjeno ob referendumu o drugem tiru.
Ja, to je »šlager«. Vemo, da je v Sloveniji neka manjšina vedno dobro živela, tudi v času socializma. Tisti, ki so bili takrat prvorazredni, so imeli posebno zdravstveno oskrbo v Bolnici Petra Držaja, posebne počitniške kapacitete na Brionih, svežo hrano in zelenjavo iz Gotenice. Imeli so oskrbo tudi iz tujine, če je bilo potrebno, iz tako imenovanega gnilega kapitalizma, ki so ga doma grobo napadali. Ampak v tem primeru je šlo za 10 do 15 % prebivalstva, vsi ostali smo bili pač drugorazredni. Zdaj, v času po prvih večstrankarskih volitvah, se je to vsaj delno spremenilo. Tudi vstop v Evropsko unijo je zagotovil neke okvire, še posebej v gospodarstvu, kjer je pač treba spoštovati pravila konkurence, in moč stranke socialističnega samoupravljanja ni več povsod tako absolutna. Je pa še vedno prevladujoča in z vedno novimi birokratskimi ovirami, ki si jih izmišljajo, skuša nadeti uzde tudi v segmentu gospodarstva, ki ga ne obvladajo, ali pa ga vsaj zatirati z birokratsko navlako, z davkarijo in tako naprej. Tako da smo pri tranziciji nekje v sredi. Solženicin bi temu rekel konglomerat starega in novega, kjer se je treba še vedno boriti za nekatere temeljne vrednote.

Danes imajo te privilegije sinovi oziroma že vnuki vseh teh privilegiranih, samo povprečen Slovenec tega noče videti.
Res je. Plačujemo v nebo vpijoče absurde. Recimo, najmlajši prejemnik podedovane borčevske pokojnine za obdobje 2. svet. vojne je star 22 let. Na tisoče neupravičenih privilegijev se plačuje iz žuljev slovenskega delavca in upokojenca ljudem, ki namerno ne delajo zato, ker v tem primeru lahko dobijo tako imenovano podedovano borčevsko pokojnino. Tukaj je tudi cela vrsta tako imenovanih od davkoplačevalcev vzdrževanih koritniških kulturnikov, ki v svojem življenju niso ustvarili karkoli, kar bi bilo kulturi ali umetnosti podobno. Spomnim se ministra za kulturo v Demosovi vladi, gospoda Capudra, ki je prišel enkrat na sejo vlade z nekim spiskom ves šokiran, ker je ugotovil, da ministrstvo za kulturo plačuje okrog tristo slovenskim kulturnikom in umetnikom zdravstveno in socialno zavarovanje. Na tem seznamu so bili ljudje, ki jih nihče ni poznal, zato je bil šokiran. Moram pa reči, da jih je bilo bistveno manj, kot jih je danes. Danes je ta številka verjetno že preko 3.200. S tem, da slovenska kulturna produkcija danes ni nič boljša, kot je bila takrat, prej je slabša.

V bistvu gre za zaprte kroge; če prodreš v njih, si za vedno preskrbljen. Zato najbrž tudi od njih ne moreš pričakovati nekega glasu razuma, kot je običajno v drugih deželah.
To, kar je danes v Sloveniji etablirana kultura, marsikje drugje ne pride skozi javnost pod tem nazivom. Imamo, hvala Bogu, tudi nekatere vrhunce kulturne in umetniške ustvarjalnosti, ki so mednarodno primerljivi in so odlični. A žal med od vseh nas plačevani kulturi premalo. Večinoma gre za provokacijo, ki je nekultura. Omrežja, ki sebe sama ocenjujejo, zahtevajo državna sredstva in jih tudi dobijo, ker dajo v zameno tako imenovano javnomnenjsko podporo in podlago levici. Gre za zlorabo davkoplačevalskega denarja, gre za velika sredstva. Gre pa tudi za poniževanje slovenskih ljudi, ker jih prepričuje v to, da je zloraba slovenske zastave kultura, da je norčevanje iz vere, človekovega dostojanstva in naravnih zakonov višek slovenske umetnosti.

Letos je Cankarjevo leto. Ali si boste znova ogledali katero gledališko predstavo oziroma prebrali katero Cankarjevo delo?
Z veseljem. Čeprav Cankarja sam in v SDS beremo že dolgo in ga razumemo. V letošnjem letu so še posebej aktualni njegovi stavki: »Delali so nas majhne, ampak kljub temu je slovenski narod preživel, vstal in bo obstal.« Te stavke je Cankar pisal sredi zgodovinske preizkušnje, sredi prve svetovne vojne, ko je na desettisoče slovenskih mož in fantov umiralo po evropskih bojiščih. Kljub vsemu je takrat v tistem trpljenju slovenskih družin narodna zavest rastla. Če bi imeli na koncu več voditeljev, kot je bil Rudolf Maister, bi bila usoda Slovencev v dvajsetem stoletju bolj svetla, kot je dejansko bila. Ne bi nas porinili v neke jugoslovanske kotle, iz katerih smo izšli po velikih žrtvah.

Ali lahko naštejete pet nujnih korakov, ki jih mora narediti nova vlada v državi, da bomo z upanjem zrli v prihodnost vsi, ki nismo privilegirani?
Mogoče je korak preskromna beseda za to, kar je treba narediti, tu ne gre samo za reforme. Reforme so potrebne, ampak so lahko učinkovite samo, če so posledica strateške ocene, kje smo, na katerih področjih smo zatavali in kam bi morali iti. Tako da je na prvem mestu prioritet zagotovo zdravljenje naroda. Kajti to, kar se je Slovencem dogajalo, še posebej v zadnjem desetletju, je spet poskus »delati nas majhne«. Je napad neke hude plesni, tako da potrebujemo veliko burje, kot bi temu rekel Rudolf Maister, svežega zraka, kisika, samozavesti, prepričanja v lastne sposobnosti. Do tega bomo prišli samo pod pogojem, da takrat, ko gre za skupne interese, nastopamo kot ena ekipa. Tako pa bomo nastopali, ko bomo dosegli spravo na temelju resnice, ko nas ne bodo več delili, ko bomo preprečili delitev na prvo- in drugorazredne in bomo vsi enakopravni pred zakonom. Ko bomo spoštovali tistega, ki ustvarja, ne pa tistega, ki bi lahko delal, pa raje živi na račun drugega. In ko se bomo znali tudi v širšem okolju postaviti za lastne interese ne glede na to, kdo nam pridiga drugače.

Kdo sploh vodi državo zadnjo leta? Lobiji, omrežja? Mnogi so prepričani, da politiki tako ali tako niso več odločevalci, tudi na svetovni ravni ne, da svet obvladuje peščica, morda pet odstotkov?
No, tega ne verjamem. Seveda so, če govoriva o svetu, vplivna, srednje vplivna in manj vplivna omrežja in smo, bom rekel, na drugi strani navadni zemljani. Vendar je življenje preveč komplicirano, da bi se ga dalo popolnoma uravnavati. Bog je ustvaril človeka s svobodno voljo in tega doslej še noben režim ni uspel izkoreniniti, čeprav so nekateri šli zelo daleč v svojih zadnjih poskusih. Slovenijo so do leta 2014 v največji meri obvladovali iz enega, udbo-mafijskega centra. Z redkimi izjemami so postavljali vlade, ustanavljali nove stranke, kadar je bilo to potrebno, prestavljali poslance iz ene poslanske skupine v drugo in v veliki meri neposredno uravnavali ključne procese v državi z različnimi vzvodi. Leta 2014 je prišlo do takšnega absurda v teh procesih, da so po teh ukradenih volitvah sestavili vlado, ki je bila tako nesposobna – tudi tako nesposobna dojeti svoj lastni položaj –, da je bil krog Mira Cerarja prepričan, da dejansko vlada. Prejšnje vlade tranzicijske levice so vsaj vedele, da jih je tja nekdo postavil. Gospod Cerar pa je začel verjeti, da je zmagal zato, ker je poosebljenje poštenja, moralnosti in sposobnosti. Utelešenje vladavine prava v eni osebi pravzaprav. Zato se je tudi tako obnašal. Tisto, kar on reče, je pravo. To poznamo iz antične zgodovine, pri rimskem cesarju Kaliguli. Zaradi tega spregleda realnosti je prišlo do delnega razpada sistema, ki ne deluje več brezhibno. Nekaj časa smo bili v dvomih, ali se je to dejansko zgodilo ali ne, zdaj pa vidimo, da se je. Tako posamični »šerifi« iz te skupine vlečejo solistične poteze, ki jih recimo še pred štirimi leti nikoli ne bi. Ker jim tega ne bi dopustili.
Skratka, leva politična sfera, če zanjo uporabim to, sicer predobro besedo, je v tem trenutku v situaciji, ko ima na voljo ogromno denarja, v glavnem ukradenega iz državnih virov po različnih poteh ali pa od provizij za oprano milijardo evrov iranskega denarja, nima pa niti osnutka neke skupne ideje, kot je recimo obstajala v času liberalne demokracije in gospoda Drnovška. Takrat so uspevali dokaj spretno pod plašč evropskih procesov, modernosti skrivati vse nečednosti, ki so jih počeli. Zdaj tega plašča naenkrat nimajo več, zadeve so razgaljene, so zelo očitne.
Zdaj je ključno vprašanje, ali bo to tiste, ki pred štirimi leti sploh niso volili, streznilo, da so bodo zavedeli moči, ki jo imajo v svojem glasu, pršili na volitve in naredili konec tej agoniji, ali pa se bo to še za nekaj časa podaljšalo. Trenutno je nemogoče reči, kaj se bo zgodilo. V vsakem primeru pa bodo odločili tisti, ki doslej niso odločali. Prav vsak glas bo odločal.

Najbolj cinično pa je, da nikomur več ni nič nerodno za nobeno stvar.
Razgradili so lestvico vrednot. Nekateri so zadnje dni bučno proslavljali 200. obletnico rojstva Karla Marxa. Vsak, ki je prebral Komunistični manifest, ve, da na njegovem začetku neposredno piše, da se komunizem lahko vzpostavi šele potem, ko se razgradijo družina, narod, zasebno šolstvo in vera. Kakorkoli opazujete dogajanje na tako imenovani levičarski sceni v svetu, Evropi in pri nas, gre še vedno za isto – še vedno gre za udejanjanje tega grozljivega koncepta in za prepričanje, da je mogoče s propagando ustvariti stanje, ko so vse stvari poljubne. Se pravi, da se ne ve, kaj je prav in kaj je narobe, ne ve se, kaj je dobro in kaj je zlo. Potem je mogoče priti z interpretacijami, kot je tista Kučanova, da obstaja več resnic, da se je berlinski zid podrl na obe strani ipd. Skratka, ljudi se pripravi do tega, da nekako sprejemajo poljubnost kot princip. Da potem sproti pričakujejo, da jim bo nekdo povedal, kaj je belo in kaj je črno.

Ali si ljudje res ne zastavljajo več nobenih vprašanj?
Nekateri si jih, drugi ne. Nekako se ne potrudijo, mislijo, da se jim ni treba truditi za to, da bi sami dojeli resnico, da bi sami poiskali odgovore. Ta poljubnost je seveda izdatno financirana iz žuljev tistih, ki ustvarjajo, in to je najbolj sprevrženo.

Za parlament se zadnje čase – tudi vi ste bili zdaj štiri leta poslanec – zdi, kot da je brezzobi tiger: preiskovalne komisije se trudijo, nekaj dokažejo, nič pa se ne zgodi.
Ja, samo za to ni kriv parlament.

Vem. Kako mu vendarle vrniti moč?
Ko gre za tri resne preiskovalne komisije, ki so delovale v tem mandatu, se pravi o TEŠ, o žilnih opornicah in o bančni luknji, je parlament v bistvu opravljal naloge, ki bi jih morala opraviti policija, tožilstvo in pravosodje. Če bi ti delovali, bi bilo vse to že zdavnaj razkrito, ker so dokumenti obstajali. Ne samo razkrito, bilo bi obtoženo in obsojeno. Vendar ni. Tudi zdaj, ko so komisije v bistvu izbrskale na stotine dokazov, organi, ki bi morali to procesirati; policija, tožilstvo in sodstvo, ne samo da tega ne procesirajo, ampak celo iščejo načine, kako bi te ljudi iz istega gnezda zaščitili. Uničujejo dokaze, izgubljajo dokumente, zalagajo stvari v predale …

Še beseda o arbitraži.
Kadarkoli so komunisti imeli v rokah kako odločanje o slovenskem narodu, smo se krčili, bodisi ozemeljsko bodisi fizično in moralno.

Smo torej že zelo skrčeni … V začetku maja ste se srečali z madžarskim predsednikom Orbanom. O njem očitno dobivamo pristranske, prikrojene informacije; v javnosti sistematično sejejo strah pred njim.
Vsakemu, ki ima polno glavo tega, kar v slovenskih medijih prebere o Orbanu, svetujem, naj si vzame dva dni časa. Prvi dan naj gre v Bruselj, drugi dan pa naj gre v Budimpešto. Ko prideš v Bruselj, so prva stvar, ki jo vidiš na letališču in po mestu, policisti in vojaki z brzostrelkami. Moram reči, da toliko, kot jih je danes v Bruslju, jih celo med vojno za Slovenijo ni bilo v Ljubljani. Potem pojdite naslednji dan v Budimpešto. Tam ne boste srečali niti policista z dolgocevnim orožjem, kaj šele vojaka. Popolnoma normalno življenje, mesto, polno turistov, ljudje se počutijo varne, nobenih terorističnih napadov. Glede migracij lahko samo čestitamo Madžarom in Viktorju Orbanu, da so pravočasno poskrbeli za varnost in socialno zaščito lastnih državljanov. V Sloveniji pa dajemo za enega ilegalnega migranta, ki ni begunec in prosi za azil, za ta čas postopka 1.963 evrov na mesec. Slovenija sicer nikoli ne bo Madžarska in Madžarska nikoli ne bo Slovenija. Imamo različno zgodovino, a nekatere stvari bi nam lahko bile za vzor. Madžarska je npr. izšla iz gospodarske krize tako, da je zmanjšala svojo odvisnost od tujih upnikov in da je izšla iz programa mednarodnega denarnega sklada. Slovenija pa je izšla iz krize tako, da se je zadolžila za dodatnih 20 milijard in povečala zadolženost na prebivalca z nekaj tisoč evrov leta 2008 na skoraj 15 tisoč evrov danes.

Če še ostaneva pri migrantski tematiki. Ločiti torej moramo med begunci in migranti?
Res je. Ampak tudi ko gre za begunce, je nesprejemljivo, da za nekoga, ki ni popolnoma nič prispeval k življenju ali razvoju Slovenije, damo trikrat več, kot damo za slovenskega človeka, ki je recimo 40 let delal, pa ima danes 560 evrov pokojnine. Tudi ko gre za solidarnost, so neke meje. Ne moreš biti bolj solidaren do tujcev, kot si do lastnega človeka. Ko gre za ilegalne migrante, je pa seveda stvar popolnoma absurdna. V Sloveniji jih sploh ne bi smelo biti, kajti po pravilih, ki veljajo v Evropski uniji, lahko nekdo zaprosi za azil samo, če pride iz države, v kateri je ogrožen. K nam pa prihajajo migranti iz Hrvaške, ki je članica Evropske unije.

Ali je zgrešen že način reševanja tega problema?
Z denarjem, ki ga recimo v Sloveniji dajemo za vzdrževanje celotne infrastrukture na enega migranta, bi lahko v Afriki pomagali petnajstim ljudem.

Zgrešena je celotna evropska politika, za katero se včasih zdi, da podpira libijske in druge tihotapce ljudi.
To je ključna tema tudi za nas. Dejstvo je, da se bo ta val nadaljeval, ker je to posledica ekonomije in demografije, ne zgolj vojn. Povprečna starost v Afriki je še enkrat nižja kot v Sloveniji. Povprečna plača v Afriki je nižja, kot je nadomestilo za brezposelnost v Sloveniji. Danes imajo tudi v Afriki mladi mobilne telefone in znajo to izračunati in pogledati. Z vidika posameznika je povsem razumljivo, da vsak išče srečo v življenju. Ne obsojam nobenega posameznika iz Afrike, obsojam pa po eni strani nesposobnost slovenske oblasti, da bi zaščitila Slovence tako v socialnem kot varnostnem smislu, in pokvarjenost slovenske in evropske levice, ki natančno ve, za kaj gre, vendar v ilegalnih migrantih vidi predvsem nove volivce in jim zato ne želi pomagati v njihovih državah, ampak jih privablja in uvaža na naš račun.

Orbanova vlada zelo dobro skrbi za svoje manjšine, recimo za manjšino v Sloveniji. Ali bi se morda slovenska vlada od nje lahko česa naučila in tako dobro skrbela za svoje manjšine v Italiji, Avstriji?
Ob njegovem zadnjem obisku smo se pogovarjali tudi s predstavniki madžarske manjšine v Sloveniji. Odkrito so dejali, da toliko podpore, realne podpore, kot jo imajo zdaj, niso imeli še nikoli. Ta podpora se seveda investira v Sloveniji in prispeva k temu, da se naša najbolj ogrožena in tudi najmanj razvita regija hitreje razvija. Hkrati pa madžarska vlada enako pomaga tudi slovenski manjšini v Porabju. Ta manjšina, kot povejo njeni predstavniki, še nikoli doslej od nobene druge madžarske vlade ni bila deležna niti približno toliko pomoči, kot jo dobi zdaj od Orbanove vlade.

Ali podpirate nadaljevanje reševanja odprtih vprašanj med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo, kot določa 14. člen t. i. vatikanskega sporazuma?
Vse, kar določa ta sporazum, bi že zdavnaj moralo biti udejanjeno. Prava sramota je, da se od srečanja do srečanja predstavnikov Slovenije in Svetega sedeža še vedno pogovarjamo o odprtih vprašanjih. Prej bi pričakoval, da bi se obstoječi sporazum v obojestranskem interesu dopolnil z dodatnimi dogovori, ki recimo takrat, ko je Drnovšek sklepal ta sporazum, niso bili mogoči ali še niso bili aktualni, danes pa so. Da ni tako, so krivi predsodki in ideologija.

Ali bi se želeli v prihodnosti srečati s papežem Frančiškom?
Seveda. Če bova oba še aktivna, bo v prihodnje do tega zagotovo prišlo. Srečal sem njegova predhodnika, imam lepe spomine na obe srečanji. Bil sem tudi na pogrebu sv. Janeza Pavla II., kar je bil eden od najbolj čustvenih dogodkov v mojem življenju, ko se je 100.000 vernikov poslavljalo od nekoga, ki smo ga v celoti čutili kot duhovnega očeta. Takrat se nam je na trgu pred baziliko sv. Petra zdelo, da za trenutek ni ločnice med nebom in zemljo in da nekdo, ki je bil tudi moralni oče ponovne združitve Evrope, pravzaprav nikoli ne bo odšel od nas.