A minejo tedni. Nato še meseci in nazadnje leta – kakor v popevki Ota Pestnerja, ki govori o čakanju na peronu. Izberejo se načrti … Ko pa na hodnike oblasti pridejo novi sprehajalci, se razglasijo za neustrezne. Ročno se dajo napraviti drugi. Steklodobni. Se pravi: prozorni. Vedno bodo v skladu z duhom časa, ker se bo skoznje videla vsakokratna aktualnost. Medtem izkopana gradbena jama za novo palačo se po skakanju v lase – in na pleše –
tistih, ki jim politika nalepi etiketo stroke, zasuje, da se dobi prostor za parkirišče. Ljubljančani so pač praktični ljudje. Za knjige je po sodbi najvplivnejših od njih dovolj prostora na mednarodnih sejmih. Kaj bi torej z njimi doma? Kar naj se jim zmanjša podpora! Reče se, da je to cena promocije na tujem. Na Slovenskem, kjer je živa utvara o blaženosti svetovne slave, se ne da najti umnejšega izgovora. Nevedneži so potešeni ob trobljenju in lajnanju, kako neizmerni da so bili uspehi na planetarni sceni, in stisnejo zobe. Pač ne vedo, da...