Krizi v Mjanmaru še vedno ni videti konca, o dogajanju v tej azijski državi pa je konec minulega tedna v Vatikanu izšla knjiga z naslovom »Ubijte mene, ne ljudi«, poroča Radio Vatikan. Italijanski časnikar Gerolamo Fazzini, nekdanji direktor revije Mondo e missione (Svet in poslanstvo), se je pogovarjal z redovnico s. Ann Rose Nu Tawng, ki je postala simbol razorožujočega poguma mjanmarskega ljudstva. Fotografija s. Anne, ki kleči pred mjanmarskimi policisti in vojaki, je konec letošnjega februarja obkrožila in pretresla svet.

Prvič je to storila 28. februarja, ko je želela preprečiti, da bi napadli mlade, ki so protestirali, drugič pa 8. marca. Njeno dejanje je navdihnilo tudi papeža Frančiška, ki je ob koncu splošne avdience 17. marca dejal: »Tudi jaz poklekam na ulicah Mjanmara in pravim: Naj preneha nasilje!« V tem času je papež Frančišek mjanmarskemu ljudstvu večkrat izrazil svojo molitev in bližino, v nedeljo, 16. maja, pa bo v baziliki sv. Petra daroval sveto mašo, ki se je bodo udeležili katoličani iz te azijske države, ki živijo v Rimu.

Papeževa maša za Mjanmar je izraz bližine

V pogovoru za Radio Vatikan ob izidu nove knjige je Gerolamo Fazzini najprej izrazil svoje zadovoljstvo glede papeževe odločitve, da bo daroval sveto mašo za Mjanmar. Svetemu očetu se je zahvalil za to pogumno pobudo in dejanje solidarnosti. Fazzini je še pojasnil, da v njegovem domačem mestu Lecco živi tudi skupnost mjanmarskih redovnic, ki so izredno vesele in hvaležne: »Krajevna Cerkev to pobudo razume kot izraz bližine tega papeža, ki je bil prvi na obisku v tej državi.«

»Bog me je navdihnil in Sveti Duh je bil z menoj«

Fazzini s. Anne Rose opisuje kot preprosto, vendar veliko osebo. Iz opisa njene zgodovine, družine, iz katere izhaja, in poklicanosti je razvidno, da prihaja iz preprostega okolja: njen oče se je ves čas posvečal verouku. Izredna in posebna ni le zaradi poguma, ki ga je imela pred vojaki, temveč zaradi vere, ki jo je k temu spodbudila. Sama je namreč jasno povedala: čutila sem, da moram to storiti, Bog me je navdihnil, naj to storim, in v tistem trenutku je bil z menoj Sveti Duh. To me je zelo pretreslo. Poleg tega je prav tako pomembno, da moli za vojake. Rekla jim je precej trde, ostre besede, vendar moli zanje in za njihovo spreobrnjenje. Pojasnila je tudi, da bi bili nekateri izmed njih radi na strani ljudstva, vendar jim odgovorni tega ne dovolijo. S tega vidika je zelo jasna, njena molitev in možnost za odpuščanje pa sta izredno evangeljski.


S. Ann Rose in mjanmarski policisti FOTO: Vatican Media

Mladi: upanje, protagonisti protesta, želja po demokraciji

Fazzini je tudi pojasnil, kako s. Anne Rose gleda na mlajšo generacijo, predvsem na t.i. generacijo Z, ki je dejavno vključena v proteste proti vojaški hunti: po njegovih besedah je mladim izredno hvaležna in jim zaupa. S. Anne Rose pravi, da so prav mladi glavni protagonisti ljudskega protesta, ki med seboj povezuje vse etnične skupine in pripadnike različnih verstev v državi. Mjanmar je mlada država, povprečna starost je nizka, in mladi so tisti, ki bolj čutijo željo, da bi živeli v demokratični državi. Vedo, da so morali njihovi starši živeti veliko let v temi, in nikakor ne želijo, da bi bila njihova prihodnost podobna temu, kar so živeli njihovi očetje in matere. V zadnjih letih so okusili demokracijo in jo želijo tudi v prihodnosti, vedno bolj polno in celovito.

Cerkev je na strani ljudstva

S. Anne Rose je skupaj z mnogimi drugimi v knjigi opisana kot podoba t.i. »Cerkve s predpasnikom«, ki gre na ulico, se izpostavi nevarnosti in zaradi svobode tvega lastno varnost: »Na ulice nekdanjega glavnega mesta Rangun in drugih mest so šle mnoge sestre, duhovniki, bogoslovci in laiki … vse to je znamenje Katoliške cerkve, ki se je tokrat bolj kot kdajkoli prej postavila na stran ljudi in želi biti Cerkev v izhodu. V državi, kjer podobno kot na mnogih drugih azijskih področjih katoliško vero enačijo z nečim tujim, je Cerkev želela do konca odigrati svojo vlogo ob tej priložnosti ter reči: solidarni smo z ljudstvom, smo na isti strani in tvegamo, kakor je storila s. Anne Rose.«

Kakšen je poziv zahodnemu svetu?

Napetosti zadnjih treh mesecev v Mjanmarju nakazujejo samo vrh ledene gore, vesti, ki prihajajo v javnost, pa so zelo omejene. Ponekod še vedno nadzorujejo internet ali celo onemogočajo dostop do njega. Fazzini je v nadaljevanju pogovora odgovoril na vprašanje, kakšen je poziv s. Anne zahodnemu svetu glede razmer v Mjanmarju: »Prošnja je zelo preprosta in neodložljiva: ne pozabite na nas.« Ta krik je po Fazzinijevem mnenju izražen na več ravneh: po eni strani gre za poziv kristjanke drugim kristjanom, naj živijo to solidarnost v veri, gre pa tudi za bolj politično raven. Mjanmarsko ljudstvo se dobro zaveda, da bo šlo za neenak boj, ko se bodo proti vojakom borili s svojimi lastnimi močmi. Ti bodo lahko stisnjeni v kot le v primeru, če bo prišlo do posega v obliki sankcij na gospodarskem in političnem področju, ki bi delegitimizirale hunto in rehabilitirale Aung San Su Či – morda jo je mednarodna skupnost prenagljeno postavila na stran zaradi znanega vprašanja Rohinj. S. Anne Rose poziva, da ne bi pozabili na boj tega ljudstva, na trpljenje ljudi, obenem pa prosi, naj se zavedamo, da na tistem koncu sveta poteka pomembna geopolitična in gospodarska igra, v katero so vključena tudi evropska podjetja, ki imajo zahodne interese.

Vojska je država znotraj države

Ob koncu pogovora se je Fazzini izpostavil še dejstvo, da si nekateri izmed vojakov želijo biti na strani ljudstva: »Gotovo je razdor tudi znotraj sveta vojakov, tudi zato, ker vojsko sestavljajo različne generacije. Mlajši predstavniki pomenijo upanje, da bo prišlo do spremembe tudi na vojaškem področju. Problem vojske v Mjanmarju je, da ni le središče vojaške moči, temveč upravlja tudi dva izredno velika holdinga, ki imata v lasti državna podjetja, lastne bolnice, površine in nepremičnine. Vojska je resnično država znotraj države. Politični in gospodarski interesi so tako prepleteni in ustaljeni, da jih je zelo težko razdreti. Zato mora v igro na različnih ravneh stopiti mednarodna skupnost.«