Vse se je začelo s pozdravom, vsa zgodovina odrešenja, vsa lepota tega, čemur rečemo »nebesa«. Tako je Kristus vstopil v ta svet, v naše življenje. »Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom« (Lk 1,41). Kako velike reči je nekaj tako drobcenega, kot je pozdrav, sprožilo med Marijo in Elizabeto, mednju je vstopil Sveti Duh: otroka v njiju sta skakala od veselja, vse okoli njiju je bilo polno življenja in nanju se je kot zlati dež obilno vsipal blagoslov.

Nežnost

Tako velike reči naredi drobcen pozdrav, »dobro jutro«, »dober dan«, »dober večer«, »kako ste kaj«. Ne gre za nič drugega kot samo za vljudnost, res je, vendar pa je ta očitno nekaj zelo pomembnega, če si jo je Bog izvolil kot kraj, na katerem je postal za človeka nekaj živega, otipljivega, resničnega, konkretnega. V tem ga je prepoznala Elizabeta: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (Lk 1,43)

Lj...