Zaradi ognjenih zubljev so bili prebivalci Krasa dva tedna v negotovosti, z največjim požarom v zgodovini samostojne Slovenije pa so se borili številni gasilci, vojaki, pripadniki civilne zaščite in prostovoljci. Kako je spremljal divjanje ognja na enem najbolj prizadetih območij, tako rekoč pred domačim pragom, je za spletno Družino spregovoril Dominik Bizjak – Dinko, župnik Župnije Kostanjevica na Krasu, te dni imenovan tudi za župnika Župnije Opatje selo.

Naš sogovornik je bil Dominik Bizjak – Dinko, župnik Župnije Kostanjevica na Krasu, te dni imenovan tudi za župnika Župnije Opatje selo.

Kako ste vi osebno, tako rekoč na kraju dogajanja, spremljali požar, ki ga več kot teden dni ni bilo mogoče ukrotiti? 

Ob spremljanju teh neljubih dogodkov moram priznati, da je tudi mene zelo prizadelo. Šlo je za obsežno stvar, neobičajno, neprijetno. To se zlepa ne pozabi. Gledati od blizu grozeče plamene, poslušati helikopterje in sirene, opazovati kolone gasilskih vozil, ne spati, biti vedno v pričakovanju izselitve (evakuacije) … Obupno, stresno, strašljivo: zame, za župljane, za gasilce, poveljnike … Ogromno stvari se spremeni čez noč. Treba je bilo marsikaj prilagoditi, nisem denimo vedel, kako izvesti pogreb, če bi prišlo do njega, nekatere maše sem prestavil. Pastorala skoraj ugasne.

Dominik Bizjak – Dinko, župnik Župnije Kostanjevica na Krasu. FOTO: Ivo Žajdela

Kot vsaka naravna nesreča je tudi ta (v dobrodelnosti in pomoči) povezala Slovence, ki so ponovno odprli srce, prav tako pa je izpostavila neverjeten trud in požrtvovalnost resničnih junakov – gasilcev in ostalih, ki so se trudili z ognjenimi zublji. Kako ste prebivalci prizadetih območij čutili to pomoč Slovencev in nečloveške napore gasilcev od vsepovsod?

Zelo smo veseli vsake oblike pomoči, tako materialne kot duhovne. Čutili smo, da nismo sami in da nam res hočejo dobro, da so solidarni z nami, in to nas je bodrilo, dajalo pogum v teh težkih trenutkih tesnobe in nemoči. Hvala vsem za iskreno pomoč, ki je (posebno od gasilcev) zahtevala nadčloveške napore. Bog povrni.

Ogromno stvari se spremeni čez noč. Treba je bilo marsikaj prilagoditi, nisem denimo vedel, kako izvesti pogreb, če bi prišlo do njega, nekatere maše sem prestavil. Pastorala skoraj ugasne.

Kako ste spodbujali in tolažili vaše župljane in vse ostale z območij, na katerih je gorelo?

Vse je minljivo, tudi to, je pa veliko trpljenja vmes. Morda pa je to tudi zdravilno, poveže ljudi, jih naredi bolj solidarne in odgovorne za naravo. Bog preizkuša človeka, nikoli pa zapusti.

Vse je minljivo, tudi to, je pa veliko trpljenja vmes. Morda pa je to tudi zdravilno, poveže ljudi, jih naredi bolj solidarne in odgovorne za naravo. Bog preizkuša človeka, nikoli pa zapusti.

Ali ste (oziroma boste) morda v teh dneh že darovali sveto mašo po namenu zaščite pred ognjem ali v zahvalo za vse, ki so priskočili na pomoč?

Ker sem moral nekaj maš prestaviti, mi je uspelo opraviti eno za dež in za gasilce. V tej zvezi je vsak dan potekala tudi molitvena veriga.

Kostanjevica na Krasu, preden so tam pustošili ognjeni zublji. FOTO: Dominik Bizjak – Dinko

Župnik Dominik Bizjak – Dinko je ob tem pripisal še kratko osebno razmišljanje: »Asociacije so povezane s 1. in 2. svetovno vojno in časom po njej. Skušal bom v pesniški obliki upodobiti sedanje grozljivo dogajanje na Krasu ob požaru:

Človeška kri je tu prelila kraške kamne; 

zlo, trpljenje je prodrlo v tla; 

bajoneti so prebadali telesa in zemljo; 

narava hirala je brez moči; 

zdaj vpije v zubljih ognja, užaljena in brez časti; 

očiščuje ta kamniti kraj, vasi, ljudi; 

hoče se znebiti vročine v sebi; 

zemlja bruha granate, ki se jih skuša znebiti, ker ne spadajo tja; 

Kras se obnavlja, prečiščuje, zadoščuje; 

išče pozitivno energijo, ki jo je izgubljal skozi stoletja; 

znebil se bo pepela in suhih dreves, preteklega gorja; 

zrasel bo, se odel v zeleno, da bo to, kar je: 

krasen svet in Bogu všeč.«