O demenci se pred nekaj desetletji ni veliko govorilo, vsaj do leta 1994, ki je o svoji diagnozi Alzheimerjeve bolezni javno spregovoril takrat že nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan. Za javno razkritje se je odločil, da bi ozaveščal javnost o tej degenerativni bolezni možganov, ki je že takrat prizadela več milijonov Američanov.

V javnem pismu je izrazil zavedanje, da napredovanje bolezni naloži družini veliko breme, in željo, da bi svojo soprogo lahko odrešil te hude preizkušnje. Nancy, ki je nato deset let predano skrbela zanj, je dejala, da je demenca kot vsaka druga bolezen, le da je zelo kruta do negovalca. Je kot »dolgo slovo«. Bilo je težko, je priznala, a najtežje je, ko z nikomer več nimaš deliti spominov. O grenkobi tega spoznanja v izpovedi o življenju z možem z demenco piše tudi Vidka Kuselj: »Vse, kar sva doživela in kar imava, je zdaj shranjeno le v mojem srcu, v mojem spominu.«

Bridkost ljubezni v primežu vsiljivke lepo ubesedi roman Beležn...