Toda pravo razsežnost krize lahko spoznamo šele iz besed ljudi, ki se z njo vsak dan spopadajo. Že tretje leto v Venezueli deluje s. Andreja Godnič, ki je spregovorila na pogovornem večeru v organizaciji Slovenske karitas. 

Sodelujoči

Dogodek, ki ga je povezovala Jana Lampe iz Karitasa, je z nagovorom odprla ministrica dr. Helena Jaklitsch iz Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, spregovoril pa je tudi generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. Veleposlanica Zorica Bukinac iz Sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje zadeve je predstavila prioritete slovenskega predsedovanja svetu EU na področju mednarodne humanitarne pomoči. Spomnila je na strateško partnerstvo, ki ga je MZZ sklenilo s Slovensko karitas in njegov pomen za hiter odziv na humanitarne krize po svetu. 

Kako pomagati?

Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana

TRR: SI56 0214 0001 5556 761

Namen: Otroci Venezuela, Sklic: 00 855 (za pomoč otrokom)

Namen: Pomoč Venezueli, Sklic: 00 850  (za pomoč Slovencem)

Begunska kriza z najmanj sredstvi

Spregovoril je tudi veleposlanik v Braziliji mag. Gorazd Renčelj, ki je opisal posledice venezuelske krize v regiji. Opozoril je, da gre za begunsko krizo, za katero je v svetovnem merilu namenjenih najmanj sredstev. Izpostavil je tudi primere dobrih praks v Kolumbiji in Braziliji, ki pomagajo pri integraciji beguncev. Poudaril je, da je iz Venezuele težko dobiti preverjene, neposredne informacije, zato je nepogrešljiv prispevek s. Andreje. O njej je dejal: “Ko se občasno slišiva ..., je na drugi strani vedno kup dobre volje, pa vemo, v kakšnih razmerah živi in dela.” 

Populizem in divji kriminal

S. Andreja je neposredna v opisu političnega stanja v Venezueli: “Uradno je socializem 21. stoletja … Moja izkušnja je, da gre za populizem, v dinamiki politične strukture pa za divji kriminal.” V tem vidi usodo vse celine: “Latinska Amerika je bogata, zato je žrtev velikih. Z destabilizacijo politične situacije v deželi si odprejo možnost za mirno ropanje naravnih bogastev.” Ne le surovin: velika težava je tudi trgovina z ljudmi. Begunska kriza je povzročila veliko rano: ločitev družin. Ljudje so prisiljeni v begunstvo, saj “ne morejo zaslužiti dovolj za hrano, tudi če delajo po tri službe.” 

Minimalna plača in pokojnina: 1 dolar mesečno

Sama se čuti privilegirana, saj živi pod varstvom redovne skupnosti in ima možnost izbire: “Na jok mi gre, ker zdaj, pri petdesetih letih, doživljam to, kar živi 80 % človeštva, ki nima izbire, to je revščina.” Minimalna plača v Venezueli znaša en dolar na mesec, tolikšna je tudi pokojnina. Težave so na vseh področjih. Otežen je dostop do pitne vode, elektrika je nezanesljiva, v državi z največjimi zalogami nafte primanjkuje goriva. "Najbolj boli, da ni hrane, da ni denarja, da bi kupili hrano za otroke,” opisuje s. Andreja. Močno je prizadeto javno šolstvo, saj ni plač za učitelje, številni so zapustili državo. Primanjkuje tudi osnovnih zdravil, zato pozdravlja pomoč slovenskega podjetja Krka, ki v sodelovanju s Slovensko karitas pošilja zdravila: “Dan za dnem gre za dejansko reševanje življenj.” V državi je vseprisoten strah: “Diktatura ima mentaliteto mamilarskih kartelov.” 

S. Andreja Godnič: Najbolj boli, da ni hrane, da ni denarja, da bi kupili hrano za otroke. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Dno nima dna

S. Andreja večino časa dela v zasebni šoli, ki jo upravljajo sestre uršulinke, v vsaki prosti minuti pa opravlja misijonsko poslanstvo. “Ko sem prišla, sem mislila, da smo na dnu. Zdaj, ko sem tri leta tu, vidim, da dno nima dna,” pravi. Toda pri vsej tragediji ohranja dobro voljo in energijo: “Čutim privilegij, da doživljam božič na lastnem mesu.” Tudi prvi božič se je zgodil sredi revščine, teme, a Jezus vstopi v ta svet prek dobrih ljudi: “Zaradi bede doživljamo obilje radosti in mislim, da je to božič.” 

Vidiš krivice, a ne moreš storiti ničesar

V Venezueli živi tudi majhna, a živahna slovenska skupnost. Urad za Slovence po svetu pomaga pri njihovi repatriaciji v Slovenijo. V njihovem imenu je spregovorila Marija Voglar, eden od “motorjev” te skupnosti. Med razlogi, da so zapustili državo njenega rojstva, je izpostavila predvsem to, da so “mladi izgubili sanje” in vidijo le še življenje iz dneva v dan. Točka preloma se zgodi, “ko vidiš krivice, a ne moreš storiti ničesar in se z njimi ne moreš sprijazniti.” Dania Frank, ki se je v Slovenijo preselila že pred trenutno krizo, pa izpostavlja morali vidik krize, izgubo vrednot, ko človeško življenje izgubi vsako vrednost. 

Da Venezuela ne bo le še ena “pozabljena kriza”

Zorica Bukinac je med pogovorom izpostavila, da so za humanitarni odziv ključni poročevalci iz terena, kot je s. Andreja. Poudarila je tudi pomen medijske pokritosti, da se ustvarja politična volja, potrebna za spremembe. Da Venezuela ne bo le še ena “pozabljena kriza”.