Na vojaškem pokopališču v ukrajinskem Lvovu stoji spomenik slovenskim vojakom, ki so izgubili življenje v daljni Galiciji, ko je bila ta še del skupne države Avstro-Ogrske. Ukrajinci so se borili na obeh straneh fronte, za avstrijskega cesarja in ruskega carja, po boljševistični revoluciji in nekajletnem kaosu pa so prišli pod Sovjetsko zvezo. Samostojnost so končno dosegli šele leta 1991, dva meseca za Slovenijo.

Vojna v Ukrajini nam je blizu tudi zaradi tega zgodovinskega spomina, ne le zaradi dejstva, da nas od ukrajinske meje loči le šest ali sedem ur vožnje. Blizu nam je, ker se morda še spomnimo, kako je, ko ti grozi ena največjih armad na svetu, čeprav smo mi tedaj imeli bistveno več sreče kot zdaj Ukrajinci. Z nekaj izjemami, predvsem v 90. letih na Balkanu, so generacije na evropski celini, hvala Bogu, odraščale brez izkušnje vojne. Tolažili smo se, da so vojne stvar preteklosti, da se tičejo starih, plemenskih družb in pokvarjenih diktatorjev v tretjem svetu. Gos...