Madeleine Delbrêl je bila v mladosti daleč od misijonarke ali celo kristjanke. Marsikatero noč je preživela na plesu in v klubih ali pa je razpravljala o absurdnosti življenja s smelostjo, ki so jo navdihovala »nora leta« v Franciji med obema vojnama. Nato pa je vstala z neudobnega sedeža ateizma in »zaplesala« z Gospodom. Ni plesala v plesni dvorani, marveč na ulicah umazanega pariškega predmestja, ki je bilo žarišče komunizma. Zato je primerno, da je papež sveti Janez Pavel II. nekoč molil, da bi »njeno sijoče pričevanje pomagalo vsem vernim … pognati korenine v vsakdanjiku in … doseči, da bi svežina in moč evangelija prežela« nas in ljudi okoli nas.

Nato pa je vstala z neudobnega sedeža ateizma in »zaplesala« z Gospodom.

»Kako želiš, da bi zaplesala?«

Madeleine se je rodila 24. oktobra 1904 v Mussidanu, mestu sto kilometrov vzhodno od Bordeauxa na jugozahodu Francije. Bila je ljubljena edinka, ki je bila deležna običajnega šolanja številnih deklet tistega časa; večinoma so ga sestavljale učne ure slikanja in klavirja. Njen oče, ljubiteljski pesnik in književni navdušenec, jo je poučeval francosko književnost, oba z materjo pa sta poskrbela, da je hčerka šla k prvemu svetemu obhajilu in usvojila nekaj verskih naukov.

Ko je imela Madeleine dvanajst let, se je družina preselila v Pariz, kjer je bila deležne drugačne kateheze. »Pri petnajstih letih sem bila zagrizena ateistka,« je zapisala, »in svet okoli mene je postajal dan za dnem bolj absurden.« Pri sedemnajstih letih je izjavila: »Bog je mrtev, naj živi smrt. … To je postalo najbolj gotovo.«

Kmalu zatem je spoznala skupino kristjanov, ki niso bili »ne starejši, ne neumnejši, ne bolj idealistični« kot ona.

Madeleine je bila resna in bistra, pa tudi »lirična«. Veliko je pisala, pogosto plesala in se zaročila s fantom, ki je zaroko razdrl in pozneje postal dominikanski duhovnik. Madeleine je morala preboleti srce parajočo izgubo, obenem pa jo je pestila praznina življenja, poleg tega je iskala »razumno absolutno«. Kmalu zatem je spoznala skupino kristjanov, ki niso bili »ne starejši, ne neumnejši, ne bolj idealistični« kot ona. Ti verniki so z veseljem raziskovali načela in plesali toliko kot ona. Zaradi povezanosti z njimi ni več mogla Boga šteti med »absurdno«; to je podžigalo njeno versko iskanje, ki je vodilo v »korenito spreobrnjenje«.

»Moramo ti dovoliti, da nas na novo ustvariš, da bomo ljudje veselega srca, ki vse življenje plešemo s teboj.«

Madeleine je začela moliti, priznala je, da Bog obstaja; ni ga mogla več prezreti. »Med branjem in premišljevanjem sem našla Boga,« je zapisala, »toda prepričana sem, da me je Bog našel v molitvi in da je živa stvarnost … ki jo lahko ljubimo enako, kot ljubimo osebo.« Njena vera je postala »čudovita sreča … ki jo prejmemo od Boga, ki ljubi svet«.

Madeleinina prva misel je bila, da bi postala karmeličanka ter živela v kontemplativni molitvi ter darovanju za Boga in bližnje. Ko pa je razmišljala o prihodnosti, je spoznala, da jo Bog kliče v laiško življenje. Zadala si je cilj, da bi evangelij živela »svobodno in odprto« v svetu, v katerem je živela. Začela je plesati z Bogom in to je imenovala »nenavadni ples« pokorščine.

Zadala si je cilj, da bi evangelij živela »svobodno in odprto« v svetu, v katerem je živela.

Madeleinino spreobrnjenje je bilo prenova njenega celotnega jaza, ki je trajalo vse življenje. Zakoreninila se je v nebesih, je dejala, kjer »nas življenje z Očetom, ki ga iščemo, uvaja v nenehno prenovljeno mladost«. Prepričana je bila, da mora to, kar je slišala pri maši ali prebrala v Svetem pismu, postati del te prenove in za vedno ostati z njo. Nihče nikoli ne more biti tako zaposlen ali obremenjen in nikdar ne more biti človekov čas tako zapolnjen z zahtevami drugih, je trdila, da ne bi bilo prostora za Božjo besedo, ki »si bo vselej lahko naredila prostor [v nas]«.

»Gospod, povej nam, kje natančno se dogaja naš nenavadni ples pokorščine.«

Leta 1933 je kraj »nenavadnega plesa« za Madeleine postal Ivry, pariško predmestje. Ponudili so ji hišo brez najemnine v zameno za služenje tamkajšnji skupnosti. Madeleine in še dve ženski so se preselile vanjo in se posvetile življenju ob ubogih in nevernih prebivalcih Ivryja. Četudi se je kraj zdel čuden – Ivry je bil žarišče francoskega komunizma v času, ko je bila sovražnost med katoličani in komunisti na vrhuncu –, je bil kot nalašč za nekoga, ki je iz osebnih izkušenj poznal veliko bridkost življenja brez Boga.

Skupina treh je v naslednjih tridesetih letih narasla na petnajst žensk, ki so v majhnih skupinah služile na različnih krajih.

Skupina treh je v naslednjih tridesetih letih narasla na petnajst žensk, ki so v majhnih skupinah služile na različnih krajih. Madeleine jih je sicer usmerjala, vendar se je zanašala na njihovo podporo, da bodo vztrajale sredi nemira, ki je Francijo preplavil pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Povabili so jo, da bi usklajevala programe javnega zdravstva in sociale v Ivryju ter skrbela za ljudske kuhinje, zbiralne akcije oblačil in nujno pomoč, ki je bila med vojnimi bombnimi napadi krvavo potrebna. Po ulicah je korakala kot »star vojak«, kakor jo je opisal neki znanec. Zadala si je, da bo »povsod prinašala Gospoda Boga« vsem, ki jih je Bog poslal na njeno pot.

Madeleinin »ples« je zahteval spretne in zapletene korake med Cerkvijo in komunisti ter okrog nacistov, ki so med drugo svetovno vojno zasedli Pariz. Zahteval je hitre korake skozi revščino in zagrenjenost, potrtost in malodušje. V vsem tem se je pogovarjala z bližnjimi na ulicami in jih pozorno poslušala. Na avtobusu in podzemnem vlaku se je nasmehnila (ali ponudila sedež) človeku, ki se mu je na obrazu zarisala žalost ali utrujenost. Vrata njenega doma so bila odprta vsem: delila je hrano, glasbo in družbo z vsemi, ki so prišli na obisk. »Če hočemo biti dobri plesalci z Bogom ali kom drugim … moramo le slediti, biti vedri, lahkotni, predvsem pa ne smemo biti togi.«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2024).