Finančno pa sem – vsaj običajno – nepriseben. Tisto malo, kar imam, bi težko imenovali veliko premoženje (glej Mr 10, 22), nisem bogataš in zato so mi – vsaj v teoriji – vrata v nebeško kraljestvo na široko odprta. Pa vendarle ne vem, če bi se bil – takole, v hipu – pripravljen vsemu odreči. Morda, če bi bil sam in samski, še malo bolj poduhovljen in pobožen, kot sem, ali celo nekolikanj od Boga »pošlatan«, da bi razmišljal o posvečenem poklicu; tako pa najprej pomislim na otroke. Kar nekaj podpore še potrebujejo, preden bodo popolnoma samostojni, in ne vem, če je pravično do njih, da prodam vse, kar imam, in dam ubogim. Čeprav je res, da bi bili potlej tudi oni ubogi in bi lahko dal kar njim. A temu se vendarle reče dedovanje, mar ne?! Tudi ženo moram vprašati, če lahko, ko pač nisva sklenila predporočne pogodbe in si deliva vse … še otroke.

No, šalo na stran. Reči hočem, da se je »bogati mladenič« že ničkolikokrat sprehodil čez moje miselno polje in vedno z...