Franc Bavec vodi skupino Vera in luč.

Ko se ozremo na prehojeno pot formacije stalnih diakonov pri nas, vidimo, da je pred šestnajstimi leti šlo za preroško delo, ko je p. Silvin Krajnc iskal pot, kako bi vpeljal pripravo na stalni diakonat, saj takrat še niso izhajali iz potreb, ki jih imamo danes, ko je manj duhovnikov, in so te potrebe vedno večje. Zagovarjal je tezo, da potrebujejo diakone večje župnije, če kaplanov ne bo. »Moramo gledati zakramentalno,« izpostavi v pogovoru p. Silvin. »Stalni diakon je kot posvečena oseba konkretna navzočnost Kristusa in njegovega nauka v družini, na delovnem mestu, sredi tega sveta in to je zelo pomembno.

Peter Skoberne je delal na Ministrstvu za okolje in njegov minister je s spoštovanjem sprejel njegovo odločitev za diakonsko službo. Z odnosom in prebujanjem odgovornosti do stvarstva je pričeval na delovnem mestu.« Na začetku je želel p. Silvin škofom in duhovnikom povedati, da v naših skupnostih nekaj manjka, če nimamo ustanove stalnih diakonov, ki so bogastvo Cerkve.

Priprava na služenje

Kdo je primeren za poslanstvo stalnega diakona? Če gledamo na vse zahteve, ki so v smernicah in dokumentih, potem vsak lahko kmalu ugotovi, da ni primeren ali da tega ne zmore. Lahko pa sprejme povabilo v svoji majhnosti in krhkosti: »Če lahko glede na darove, ki so mi podarjeni, nekaj dam občestvu, potem sprejmem.« Stalni diakon je duhovni poklic, ki ga lahko človek prepozna sam, lahko pa ga prepozna Cerkev in ga pokliče.


Stalni diakon je najprej služabnik v svoji družini.

Ko so se pred leti odločili za pripravo na stalni diakonat, so izbrali zrele može, duhovno oblikovane v duhovnosti svetega Frančiška, ki je bil tudi sam stalni diakon in je imel srce za malega človeka in tistega, ki je potreboval pomoč. »To je diakonija,« slikovito opisuje poslanstvo stalnega diakona p. Silvin. »Diakonija je služenje, je skrb za človeka v stiski, je čuteče srce za ubogega.«

Izpostavi pa, da v pripravi na stalni diakonat ne smejo prezreti niti pomislekov žena bodočih diakonov, da bodo izgubile moža in otroci očeta. »Zato sem imel že od vsega začetka posebna srečanja za otroke. Obiskoval sem družine bodočih diakonov in se pogovarjal z otroki. Očetove odločitve niso vsi navdušeno sprejeli. Pomagal sem jim v zavedanju, da jim ni lahko, in jim poskušal v pogovoru pojasniti, da jim Cerkev ne jemlje očeta.« V okviru priprave so imeli tudi pogovore z ženami in s celimi družinami, da so lahko povedali svoje strahove, postavili vprašanja; taka srečanja ohranjajo še zdaj. V času formacije, ki je tudi čas razločevanja, pa je treba biti pozoren, če morda kdo od kandidatov za stalni diakonat s tem korakom ne beži od svoje žene, kar se je že tudi izkazalo.



»Posvečeni diakoni pomagajo pri pripravi novih diakonov in oblikujejo nekaj srečanj v štiriletni pripravi. Ker govorijo o tem, kar so sami doživljali, so njihova izvajanja bolj pričevanje kot podajanje neke teološke ali pastoralne vsebine. Verodostojno lahko odgovarjajo na vprašanja in pomisleke, s katerimi se soočajo kandidati in njihove družine in so bolj psihološke narave, ne toliko vsebinske.«

Pomembna pa je tudi trajna formacija že posvečenih stalnih diakonov, ki se srečujejo tudi po posvečenju, poglabljajo svoja znanja in ostajajo med seboj povezani. V močno oporo so jim tudi žene, ki jih na takih srečanjih spremljajo.

Celotno reportažo o stalnih diakonih si lahko preberete v novi številki Družine.

Foto: Tatjana Splichal