Morda smo se celo zalotili sredi malodušja, da si ni več niti vredno prizadevati za dobro, ker itak vse drvi v propad. Vendar ni tako, saj sredi vsega, kar se nam dogaja, Bog ostaja zvest in nas ne pušča samih, preprosto ostaja z nami v iskrivem nasmehu otroka, toplini besede, ki ogreje, in spodbudi, v bolni mami, ki že več mesecev ostaja nepokretna in s hvaležnostjo vsak dan znova sprejema pomoč v najbolj vsakdanjih stvareh. Ostaja blizu po iskrenem pogovoru z znanko, ki mi prihaja naproti in mi ponuja roko, ali celo po mojih najbližjih, le da včasih v svoji krhkosti in nemoči nastopijo tako odrezavo in odločno, da se raje umaknem.

V mesecu juniju pa je pred nami kot svetilnik praznik Srca Jezusovega, ki v ljubezni ne skopari, ampak razsipava, ki ne zbira in poseduje, ampak razdaja, ki ne obupa nad nikomer, ampak potrpežljivo čaka, ki ne zavida, ampak se veseli in tudi sredi viharjev življenja ostaja trdna opora, neusahljiv izvir žive vode. Dan kasneje stopi v ospredje še...