Pred letom in pol je moj mož po 22 letih stoodstotne invalidnosti odšel v večnost. V tem času sva se še posebej močno povezala, čeprav je bilo zelo težko. Prav zato nekako nisem mogla odžalovati, ostala sem sama, tudi v žalovanju. 

Otroci so sprejemali izgubo po svoje, med seboj nismo govorili o njem, ker smo se bali solz. Mučile so me krivde, česa vsega nisem naredila zanj, o čem se še nisva pogovorila, zakaj nisem bila še več z njim. Vsak trenutek v času zadnje bolezni je bil dragocen. 

In ker mož ni bil veren, me je v globino pretresala misel, kje je sedaj. Prepričevali so me, da sem naredila še veliko več, kot bi bilo treba, a vseeno me je ta bolečina razjedala vsak dan bolj.

Program za žalujoče

Vedela sem, da obstaja trimesečni program za žalujoče, ki ga izvaja Ignacijev dom duhovnosti v Ljubljani pod vodstvom p. Ivana Platovnjaka, a sem odlašala z vstopom vanj, ker sem se bala spregovoriti drugim o svoji zgodbi žalovanja in prepletenosti čustev. 

Ob neposrednem povabilu v program sem zbrala pogum in prejela prva navodila. V skupini smo bili štirje, srečevali smo se prek spleta na 14 dni po dve uri. Pomembno je bilo, da smo se zavezali, da bomo celostno poslušali drug drugega, da ne bomo sodili izpovedi in da bo vse, kar si bomo zaupali in podelili, ostalo med člani skupine. 

Vprašanja, ki smo jih dobivali za vsako srečanje, so temeljila na knjigi terapevta Patricka O'Malleyja Kako sprejeti žalovanje. Bila so mi v veliko pomoč pri reševanju stisk. Zgodba o ljubezni in žalosti izgube ima namreč tri večje sklope: prvo poglavje se nanaša na zgodbo o navezanosti na človeka, ki smo ga izgubili. Drugo poglavje odkriva okoliščine smrti, pogreb, obiske v tistem času, rituale. Tretje poglavje je opis življenja po izgubi, ki se bo nadaljevalo do konca.

Slišani in razumljeni

Že ob moževem umiranju sem dobila priporočilo, naj pišem o vsem, kar se mi dogaja, kaj doživljam, mislim, čutim, a sem se takrat omejila le na kratke zapise. Škoda, lažji bi bil čas po izgubi. Sedaj to vem, ker smo se morali na srečanja pripraviti s pisnimi odgovori.  Le tako sem mogla spoznati, kaj je tisto, kar me zadržuje, da se ne morem odpreti življenju. 

Pisala sem o vsem, kar je bilo med nama, dobro in hudo. Zgodba je postala realnost pred mojimi očmi, ne samo v srcu, kar je dobilo drugačno težo in jo lažje preoblikujem v hvaležnost. 

Podeljevanje je bilo sicer zame zelo težko, a to je bil edini mogoč korak in tukaj najbolj varen prostor, da sem izpovedala bolečino, v katero sem se zaprla. Res je bilo treba zbrati pogum in moč, da sem napisano povedala tudi na glas. A zelo tolažeče je bilo, da me je nekdo sočutno, spoštljivo in sprejemajoče poslušal. 

Tako je, če dovoliš Bogu, da vstopi v bolečino. FOTO: Pexels.

 Začutila sem medsebojno spoštovanje, iskrenost podeljevanja, brez sodb in komentarjev. Smeli smo jokati, ker smo vsi globoko doživljali izgubo ljubljene osebe. Vsak na svoj način, vsak s svojo zgodovino, a brez vsakršnega primerjanja. 

Bolečina nas je povezala, bogatilo nas je spoznanje, da smo marsikaj enako doživljali, in predvsem – bili smo slišani in razumljeni. To sem tudi najbolj potrebovala.

»Dajte bridkosti besede«

Najtežje mi je bilo govoriti o neskladju med nama, o težkih trenutkih najinega zakona, a je bilo treba, ker me je samo to lahko odrešilo nenehne krivde, ki sem jo po smrti toliko bolj čutila. Najbolj boleče pa je bilo podeliti doživljanje moževih zadnjih dni in smrti. 

A izreči je bilo treba, dati ven vso stisko, da se ne bi zagnojila. »Dajte bridkosti besede. Žalost, ki ne govori, šepeta preobremenjenemu srcu, dokler se ne zlomi« (Shakespeare). 

Pisanje in podeljevanje me je iz dneva v dan bolj osvobajalo, reševalo pred zaprtostjo.

Seveda sem pred vsakim premišljevanjem, izpovedjo prosila Svetega Duha za milost, naj bo v mojih mislih, ubesedenju tega, kar doživljam, ko se vsega spominjam. V pomoč so mi bile molitve, ki so na blogu Duhovno izpopolnjevanje (Moliti v ritmu dihanja, Biti z Bogom na sprehodu …). 

Med programom sem opravila še duhovne vaje (Videti vse novo v Kristusu), ki so me pomirile, da sem laže sprejela vse, kar se je dogajalo, in da začenjam ljubiti sedanjost. S pisanjem zgodbe o odnosu z možem, ki se je s smrtjo spremenil, sem ozavestila bolečino, spoznala globino čutenja in jo tako preoblikovala v lep spomin, ki bo trajal, upam, da do konca življenja. 

Tako je, če dovoliš Bogu, da vstopi. Vsem, ki doživljajo enako stisko, program močno priporočam.                    

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (39/2021).