Foto: Tatjana Splichal


Od Stare zaveze in od grških filozofov naprej vemo, da močna vznemirjenost, močna želja in nagnjenje k spopadu potrebujejo nadzor uma in moralnega zakona. Če strasti prepustimo glavno vlogo, zagotovo pride do popačene zaznave sočloveka in sveta, prej ali slej pa tudi do krivičnih in zlih dejanj.

Politična strast je tako kot vsaka druga strast: sama po sebi še ni zlo, le moralne presoje ne sme zamegliti. Če je v določeni skupnosti vodilna politična strast in kar naprej le ona, je ta skupnost venomer v psihološkem stanju državljanske vojne. Politika neha biti umetnost vodenja k skupnemu dobremu in se skrči na (samo)uničujočo dinamiko spopada.

Visoka raven odgovornosti in dostojnosti

V Sloveniji ob koncu koronavirusne krize obstaja velika nevarnost, da bo zaradi politične strasti prišlo do močno popačene zaznave sedanjega trenutka. Koronavirusna kriza je namreč napisala čudovito povest o dobrih ljudeh. V času preizkušnje s koronavirusom je ogromno ljudi pokazalo visoko raven odgovornosti in dostojnosti, nekateri tudi nepričakovano junaštvo. Vse to je velik moralni kapital za naprej. Ob dobrih ljudeh se človeku poveča ponos, v tej deželi se počuti varnega, tudi veselega, preizkušenj, ki še pridejo nad narodni kolektiv, se manj boji ali pa sploh ne.

Žal pa politično sektaštvo, ki je zajelo tudi mnoge slovenske medije, povesti o dobrih ljudeh ne pusti, da bi se povedala. Pogled nekaterih, ki so kakšni od političnih ideologij vdani kot goreč vernik svojemu božanstvu, je opijanjen in zdivjan do mere, da trenutne povesti o dobrih ljudeh niti ni sposoben videti.

Pustimo, da bolniki povedo, kaj so prestali

Ni še prepozno. Povest o dobrih ljudeh se še ni odpeljala mimo. Brzdajmo politično strast, berimo in poslušajmo zgodbo, ki se je pravkar zgodila!

Sočustvujmo z onimi, ki so v tej pandemiji izgubili koga od najdražjih. Pustimo, da bolniki povedo, kaj so prestali. Z velikim spoštovanjem nato poslušajmo zdravstvene delavce; tako one v skafandrih, ki so se na intenzivni negi borili za življenje obolelih, kot one v menedžmentu, ki so se morali znajti z malo sredstvi in sprejemati nelahke odločitve. Zahvalimo se odgovornim iz različnih ustanov in uprav, ki so ukrepali profesionalno in pogumno; denimo uradnikom, ki so sprejeli odločitev za odpoved Bocellijevega koncerta. Spomnimo se naših Primorcev, saj se je ravno Primorska izkazala za tamponsko cono, ki je verjetno preprečila, da bi se epidemija, ki je imela epicenter v sosednji severni Italiji, močneje razširila med nas. Povest o dobrih ljudeh, ki je velik narodni moralni kapital za naprej, smo ne nazadnje vsi mi, navadni ljudje, ki smo z odgovornostjo za skupno dobro ždeli v karanteni.

*Komentar je bil objavljen v rubriki Logos v Družini 19/2020.*

*Avtorjev blog TUKAJ.*