Nagovori o Bogu, apostolih in svetnikih so namenjeni vsakemu dnevu posebej. Tako lahko dan začnete s tem, kar nas uči Bog. Kot pravi Chambers, nas “uči zato, da bi spoznali, da je On resničen. V trenutku, ko Bog za nas postane resničen, ljudje prebledijo in postanejo samo še senca samih sebe. Nič, kar počnejo ali pravijo drugi svetniki, ne more več vznemiriti tistega, ki ima temelj v Bogu.”

Oswald Chambers: Najboljše, kar premorem, Zanj v slovenščini

Skoraj sto let pozneje je Chambersove nagovore v slovenščino prevedla Lily Schweiger Kotar, profesorica na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava, in sicer “z namenom, da bi se naučili prepustiti, da življenje teče po Njegovo”. Prevod je nastajal skupaj s p. Miranom Žvanutom, ki je poskrbel za duhovno vodstvo, nad jezikovno in izrazno pravilnostjo pa je bedelo oko profesorja Davida Puca.

Kako je prevod nastajal in zakaj je knjiga pomembna, nam je povedala njena prevajalka Lily Schweiger Kotar.

Kaj me še nagovarja pri Chambersu? Delo je osnovano na razmišljanjih in dejanjih resničnih ljudi – oseb iz Stare Zaveze, apostolov in drugih, kar je izjemno pričevanje za nas, običajne smrtnike. (Lily Schweiger Kotar)

Knjiga Najboljše, kar premorem, Zanj je izjemna uspešnica v angleškem svetu. Kaj je po vašem mnenju tako prepričalo bralce?

Jezus vedno znova navdušuje, mar ne? Oswald Chambers je neverjetno sodoben iz več razlogov. Najprej najbrž zato, ker se v knjigi dotika vsega, kar je v človeku: nevednost, brezbrižnost, potrtost, izčrpanost, bolečina, duhovna zmeda in samozadostnost. V nas pa je tudi vse Božje, kar je On položil v človeka: gorečnost, zvestoba, predanost, sočutje, vztrajnost, služenje, veselje in darovanje. Chambers je v svojih nagovorih jasen, jedrnat, tudi humoren, občasno neizprosen, a vedno spodbuden, poln zaupanja v človeka, ki sledi moči Božjega klica. Spodbujeni smo, da ne služimo sami sebi, ampak z Božjo milostjo ujamemo svobodo duhovnega življenja, ki se obrača k bližnjemu. Chambers človeka vedno znova spominja, da ni pomembno, kam gre, temveč s kom, ter ga pri tem nagovarja k izpraševanju: »Je res On moj Gospod?« V radosti bivanja in v trpljenju? Odločno nas spodbuja, naj bomo dejavni, ko spoznamo Božje povabilo »Pojdite, kaj še čakate?«, a nas hkrati svari pred pretirano aktivnostjo, saj nas ta lahko odvrača od Boga. Prav to je danes aktualnejše kot kadarkoli prej.

Mene je prepričalo tudi dejstvo, da avtor človeka vedno znova pelje po poti, ki vodi k Bogu in nikamor drugam. Ne k samemu sebi, ne k stvarem, ne k službi, ne k raznim dejavnostim, ki ga lahko od Boga celo oddaljijo. V današnjem svetu, ki človeka vedno bolj raztresa, je to neprecenljiv napotek.

Chambers je že zgodaj v času svojega poučevanja opozarjal svoje učence, da je poznavanje Svetega pisma izjemno pomembno, pri čemer nikoli ni izključeval zdrave pameti, na katero danes pogosto pozabimo. Ta zapis priča o tem: »Če trpljenje izberete prostovoljno, pomeni, da je z vami nekaj narobe, če pa izberete Božjo voljo – tudi če to pomeni, da boste trpeli –, je to nekaj čisto drugega.«

Chambers pogosto v knjigi spregovori o človekovi veri ter razumu, ki mu je dan: »Ko živimo življenje v veri, nikoli ne vemo, kam nas to vodi. To pomeni, da ljubimo in poznamo Edinega, ki vodi. To je dobesedno življenje v veri, ne v razumevanju ali razumu – življenje v poznavanju Njega, ki nas kliče, da gremo. Vera izvira iz vedenja o Osebi in ena največjih pasti, v katero se lahko ujamemo, je prepričanje, da če imamo vero, nas bo Bog gotovo pripeljal do uspeha na tem svetu.«

Chambers je zelo neposreden, jasen v svojem sporočilu, vsak dan se začne z odlomkom iz Svetega pisma, z vprašanji vabi k razmišljanju, s primeri spodbuja, da je vse mogoče, če povabimo Boga v naš vsakdan in Mu pustimo, da tam tudi ostane. Tudi to zvestobo v današnjem svetu potrebujemo.

FOTO: David Ahačič

Od prve izdaje je minilo že skoraj 100 let, knjiga pa se še vedno ponatiskuje in prevaja. Kaj se je v tem času dogajalo s knjigo? Se je njena podoba (morda delno tudi vsebina) spreminjala?

Knjiga je zbirka nagovorov za vsak dan v letu, ki jih je med letoma 1911 in 1915 Oswald Chambers najprej delil na predavanjih na bibličnem kolidžu Bible Training College v Londonu ter pozneje med letoma 1915 in 1917, ko je služil pri Zvezi krščanskih mladih mož (Young Men's Christian Association). Ob izbruhu prve svetovne vojne je Chambers namreč kot prostovoljec odšel v Egipt, kjer se je pridružil avstralskim in novozelandskim četam, ki so stražile Sueški prekop. Po njegovi zgodnji smrti pri 43 letih je nagovore zbrala in uredila Chambersova soproga Gertrude Hobbs Chambers ter jih v knjižni obliki leta 1927 izdala v Veliki Britaniji, nekaj let pozneje pa še v Združenih državah. Od takrat jo poznamo kot najbolje prodajano knjigo z versko vsebino vseh časov in je prevedena v več kot 40 jezikov.

Obstajata dve različici dela, saj je original iz leta 1927 v bolj berljiv, modernejši angleški jezik prestavil James Reimann (1950–2013), pisatelj, urednik in lastnik katoliške knjigarne iz Atlante, ZDA. Prodal je na tisoče knjig Najboljše, kar premorem, Zanj, a se je bal, da ljudje ne morejo razbrati vsega, kar bi lahko. Sam se je lotil dela in porabil približno 1800 ur za urejanje in raziskavo besedila. Sam pravi, da je knjigo skoraj prevedel na novo, na tisoče besed je preštudiral, da je lahko pripravil točen, a vendar bolj berljiv izvod. Vedno je spodbujal bralce, naj berejo knjigo s Svetim Pismom v roki, pri čemer je poudaril, da knjiga nikakor ni nadomestilo za Sveto Pismo, saj je namen knjige, da te k njemu pripelje.

Kako je potekalo prevajanje? So bili kakšni posebni izzivi pri nastajanju slovenske različice? 

Vsak začetek je težak. Najdlje sem prevajala prvi mesec. Bilo je veliko negotovosti, groza me je bilo, da bom zapisala kakšno teološko neresnico, Chambers je bil vendar odličen poznavalec Svetega pisma in človek molitve, jaz Njemu nisem tako blizu – marsičesa nisem takoj razumela ne v jezikovnem, še manj v vsebinskem smislu. Na začetku sem tudi veliko popravljala za seboj, še več delov pustila odprtih za diskusijo s p. Miranom Žvanutom oz. še pozneje z lektorjem Davidom Pucem. P. Miran se je velikodušno odzval na mojo prošnjo, da bi mi ob prevajanju pomagal pri morebitnih teoloških zagatah. Ni naredil samo tega, ampak sva skupaj prečesala prav vse Chambersove nagovore. On je bil prvi, ki je rekel (s primorskim naglasom, še danes ga slišim) »v redu, lepo teče« ali pa »to bo treba drugače«. In sva šla od vrstice do vrstice, čez 365 dni. Ta količina dela je bila kar strašljiva na začetku, prevajala sem po vrsti, vesela sem bila, ker je velika noč padla ravno na dva pomladanska meseca in sem takrat posebno milostno doživljala ta praznik. Pri decembru pa sem si sama tako uredila, da je sovpadlo z božičem, kar je bila lepa izkušnja.

S p. Miranom sva se samo enkrat srečala v živo, potem je prišla korona in sem že mislila, da bo vsega konec, pa je tehnologija omogočala deljenje dokumentov, sprotno popravljanje in shranjevanje. Pravzaprav je to nesrečno obdobje skozi to delo dobilo nek smisel. Ko je vse skupaj steklo, je bilo lažje. Korona je prinesla veliko izzivov za moje delo v službi, ki se je zelo spremenilo, kot da to ni bilo dovolj, pa je p. Miran vmes še postal provincial slovenskih jezuitov! A Bog ni imel drugačnih načrtov, kar se prevoda tiče, in sva knjigo lepo pripeljala do konca. Zelo mi je bilo ljubo, da sva vsakič malo poklepetala in potem začela delo. Vmes sva tudi kaj pokomentirala besedilo samo – tako sva ga oživljala za tukaj in zdaj. Prvi prevod je nastal konec oktobra 2019, zadnji pa ima datum iz začetka septembra 2022.

David Puc, moj dragi kolega iz gimnazijske zbornice, se je takoj odločil za sodelovanje z mano in lektoriranje prevoda knjige. Bil mi je v vsestransko oporo, predvsem pa je bil jezikovno bolj odločen in ob nekaterih očitnih znakih, da mi slovenščina ne gre najbolje, vedno našel čudovito ustrezno jezikovno rešitev oz. mi pustil, da sem se sama odločala med več ponujenimi dobrimi različicami. Moj predlog prevoda naslova te knjige Najboljše, kar premorem, Zanj je sprejel s prvim dnem lektoriranja in tak je ostal vse do konca. Zelo me je streznil tudi z nasvetom, da ko bova zaključila en del, se nazaj ne vračava, saj bi človek vsak dan lahko še kaj spremenil. Spomnim se, da sem enkrat znova brala že zaključene dele – pripravljene za oblikovanje oz. tisk –, in nisem razumela ničesar, kar je pisalo. Besedilo je bilo brez Chambersovega naboja, brez njegove jasne besede, brez poetičnih opisov, ki so podpirali njegove jezikovne poti med Bogom in človekom. Zdelo se mi je hladno, skoraj prazno, nevredno branja. Naslednji dan ni bilo več tako. Kaže, da prevod ni le delo prevajalca, ampak ga nekako sooblikuje tudi bralec.

Glede jezika se kakšnih posebnih zadreg ne spomnim, vem pa, da p. Miran ne mara pa-jev, sama pa sem se zelo lovila z besedo natural – kaj vse to lahko pomeni, se nikoli nisem zavedala. Malo sem tudi zbistrila svoje besedišče glede verskega izrazoslovja, kar je dobrodošlo. Prevajanje je bilo najbolj učinkovito v tišini in samoti jutranjih ur ali ko se je dan prevesil v večer s Chopinom v ozadju.

Chambers je pisal tudi poezijo, nekaj verzov je vključenih v to knjigo. Pri prevodu teh je bil nezmotljiv v iskanju pravega ravnovesja med vsebino in predvsem ritmom moj sin Matic, z njegovimi rešitvami smo bili vsi trije (David, p. Miran in jaz) več kot zadovoljni.

Chambers pogosto v knjigi spregovori o človekovi veri ter razumu, ki mu je dan. FOTO: David Ahačič

Kakšen je Chambersov jezik? Je zapisana beseda razumljiva povprečnemu bralcu, ne glede na starost, izobrazbo?

Chambers je, preden se je odzval Božjemu klicu, študiral umetnost in arheologijo, kar se pozna v njegovem jeziku. Veliko je jezikovnih figur, a zato ni nič manj jasen v svoji sporočilnosti. Kar želi povedati, pogosto ni enostavno, a je vedno vredno spoznati resnico, o kateri govori. Veliko uporablja prilike iz Svetega Pisma, tudi elemente iz evharistije, na primer razlomljen kruh in izlito vino – največkrat kot podobi služenja drugim, kot hrana za druge. Občasno pa je tu poudarek pri lomljenju in stiskanju, še posebej pri ljudeh, ki jih Bog uporabi za to, mi pa jih ne maramo in zato takim okoliščinam nasprotujemo. Chambers to naslika s temi besedami: »Nikoli ne smemo poskušati izbrati kraja našega mučeništva. Če bomo kdaj spremenjeni v vino, nas bo potrebno treti – grozdja namreč ni mogoče piti. Grozdje postane vino samo takrat, ko gre skozi stiskalnico. /…/ Bogu se moramo prepustiti in z Njim tudi soglašati, preden lahko postanemo razlomljen kruh v Njegovih rokah. Ostanite odprti pred Bogom in Mu pustite, da deluje tako, kot hoče On. Ugotovili boste, da mesi tak kruh in prideluje tako vino, ki koristita tudi drugim Njegovim otrokom.« To je primer jasnega zapisa, ki pusti prostor za razmišljanje in odmeva v vsakem drugače.

Chambers je imel rad naravo in življenje v njej. Spomnim se vzporednic, ki jih je potegnil med pticami pevkami, ki se naučijo peti v temi, in človekom, pri katerem Bog dopušča, da tava v temí. »Če je tako, ostanite tiho. Če spregovorite v temi, boste to storili v napačnem trenutku – tema je namreč čas za poslušanje. Ne govorite z drugimi o tem, ne berite knjig, da bi našli razlog za temo; samo poslušajte. Če govorite z ljudmi, ne morete slišati, kaj govori Bog. Ko ste v temi, poslušajte, in Bog vam bo poslal dragoceno sporočilo, ki ga lahko prenesete tudi na koga drugega, ko se spet znajdete v luči.«

Za Chambersa moraš imeti rad Boga, starost in izobrazba nista tako pomembni.

FOTO: David Ahačič

Ali tudi vi začnete oz. končate dan z branjem Chambersovih misli?

Ko sem besedilo prevajala, je bilo tako, potem pa ne več redno. Poleg tega me je kakšna misel tako pritegnila, da sem jo nosila v sebi več dni, tednov, nekatere od teh se jasno spomnim še danes in me obračajo k Njemu. Chambersova sporočila so mi najbližje, ko mi je najtežje. Se pa ta umestitev ne zgodi nujno samo prek njegovih besed, ampak prek dogodkov v mojem življenju, ljudi in njihovih občutij.

Mene Chambers uči prepuščanja vsak dan posebej. Pa tudi tega, da življenje ni razdeljeno na čas molitve, čakanja in dela. Bog si je zamislil, da se vse to prepleta, ne pa, da skačemo »kot duhovne žabe od češčenja na čakanje in od čakanja na delo«.

Kaj me še nagovarja pri Chambersu? Delo je osnovano na razmišljanjih in dejanjih resničnih ljudi – oseb iz Stare Zaveze, apostolov in drugih, kar je izjemno pričevanje za nas, običajne smrtnike. Chambers jasno pove, da si mnogi, tako kot apostol Peter, želimo ostati na vrhu gore z Bogom, kjer vidimo Gospodovo moč in vse izgleda enostavno, a tako Petrova kot naša pot pelje v dolino, ker smo ustvarjeni predvsem za to, da tam živimo svojo vztrajnost in moč ter se z Božjo spodbudo soočamo z življenjem tu, v dolini. Pogosto mislimo, da bo vse, kar se človeku zgodi, imelo koristen nauk. A Chambers pravi: »V resnici pa naj bi se to spremenilo v nekaj, kar je celo boljše kot nauk, namreč v značaj. Gorski vrhovi niso zato, da bi nas kaj naučili, ampak da bi iz nas kaj naredili.«

V podobi reke, ki je Chambersu blizu kot metafora za služenje, kjer se ne osredotočamo na to, kam teče, ampak kje izvira, smo opozorjeni na še en vidik našega življenja, ki stvari zelo poenostavi. Ni se nam namreč potrebno vznemirjati za vidna znamenja naših prizadevanj. Reka se vedno dotika življenja drugih, sami se tega morda niti ne zavedamo. To se zgodi zato, ker učinkovitost prihaja od Boga, ne od naših naporov. To nas lahko osvobodi nezdravih skrbi o »uspehih« v našem življenju. Chambers pripomni, da je bilo Jezusovo življenje popoln polom s prav vsakega vidika, razen Božjega.

Upam, da so zgornje besede koga navdušile, da bi se približal Jezusu. Vsem tistim, ki menijo, da to ni zanje, Chambers sporoča naslednje: »Po navadi rečemo: »Bog me nikoli ne bi poklical v to. Tega nisem vreden. Gotovo ne misli mene.« Resnično vas ima v mislih. Bolj ste zmedeni in šibki, bolj ste primerni. Človek, ki se še vedno zanaša in zaupa nečemu v sebi, je zadnji, ki bi prišel in dejal: »Služil bom Gospodu.« Menim, da se je temu težko izogniti, če smo iskreni, pa tudi vztrajni.

Veselim se, da bo tudi slovenski bralec lahko odslej posegel v to zakladnico in prejel po Božji besedi najboljše zanj.

Chambers vas torej s svojimi nagovori vabi, da vas On nagovori vsak dan!