Povabilo na pot oznanjevalca
Povabilo na pot oznanjevalca
Geslo je tako povzeto v sloganu "Od branja do oznanjevanja, od bralca do pričevalca", ki ga direktor Zavoda biblično gibanje Samo Skralovnik osebno razume kot »vabilo verniku, da postane 'Božji prevodnik' - in sicer z minimalnimi izgubami. Izgube pa so velike predvsem takrat, ko vernik prebira Sveto pismo in Bogu ne dopusti 'prehajanja' na druge ljudi, svoje okolje. Božja beseda se tam na nek način ustavi. V tem primeru je tak bralec nasprotje, je 'izolator', torej močno individualno usmerjen. Nedeljo Božje besede vidim kot vabilo, da posameznik spremeni svoje 'stanje' iz izolatorja, ki pomeni individualno branje, študiranje, razmišljanje ... v prevodnik, ki pomeni, 'prevajanje' Božje besede drugim ljudem, in sicer s konkretnimi besedami in dejanji v vsakdanjem življenju.«
Božjo besedo premišljevati in jo ohranjati v srcu
»Božja beseda ni bila zapisana samo zato, da bi jo brali, študirali ali o njej razpravljali, ampak, da bi jo premišljevali, jo ohranjali v srcu, ob njej molili in dopuščali, da Beseda, ki je živa in učinkovita vstopa v nas,« jasno izpostavi pomen Božje besede Jure Koželj, voditelj Bibličnega gibanja v Sloveniji. »Beseda sama oblikuje naše srce in življenje, če je to srce odprto, ima ljubezen do Besede, kot ženin do neveste v Visoki pesmi, potem ta beseda lahko deluje v našem življenju in preide od branja k oznanjevanju. Oznanjevanje pomeni, da Beseda dobi konkretno obličje v mojem življenju, ko pustim, da beseda oblikuje moje življenje in je moje življenje samo po sebi oznanjevanje te besede.« Najlepši zgled oznanjevanja pa je Marija, ki je s svojim 'Zgodi se' v polnosti sprejela Besedo. »Pomembo je da se veča ljubezen do Božje besede, da jo beremo, premišljujemo in ji damo prostor, da nas oblikuje.«
Pričevanje Irene Pleterski: Nova priložnost
Kolikokrat vzamem 'bombonček' z Božjo besedo in rečem: »Gospod, kaj mi želiš danes povedati?« In zmeraj so besede, ki jih najdem na listku, odgovor, tolažba, usmeritev v situaciji, v kateri sem.
Eden takih odgovorov je pred časom spremenil moje življenje. Po izgubi službe sem tri leta in pol neuspešno iskala novo službo. Ko se je ponudila priložnost za delo v tujini, v tovarni, za trakom – sem službo takoj sprejela. Zelo naporno, duhamorno, izčrpavajoče delo. Vseskozi sem zato še naprej iskala službo doma, v Sloveniji. Vseskozi sem Gospoda prosila za novo priložnost, a istočasno tudi računala samo in izključno nase. Jaz iščem, jaz bom uredila. V tovarni sem bila več kot dve leti – nenehno bolna, potrta, nezadovoljna. In po nekih praznikih (ki sem jih po obisku urgence preležala bolna), ko bi se morala vrniti na delo, nisem zmogla več.
Nihče, sploh pa moji najbližji niso razumeli, niti želeli, da ostanem doma. Seveda pa sem bila tudi sama v dvomih – kako naj ostanem doma, če nimam nove službe?! Družina, položnice, kredit. Kako brez dohodka?
Bila je sreda, dan pred tem, ko bi morala nazaj v službo – jaz pa razvalina. In sem šla s prošnjo za odgovor pred tabernakelj. Kar nekaj časa sem bila pred Gospodom in prosila vsaj namig; kaj naj? Fizično nemočna, dobesedno na tleh. Obupovala sem: »Ne zmorem nič več. Prosim, pomagaj.« Ko pa sem odhajala, sem obstala pri vratih cerkve in rekla: »Gospod, nič mi nisi povedal. Nič.«
In zagledam ob vhodnih vratih košarico z bombončki z Božjo besedo. Vzamem enega in spet prošnja: »Prosim te, samo besedo.«
Odvijem in pisalo je: »Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.« (1 Mz 50,21)
Ulile so se solze in domov sem šla čisto mirna. V popolnem zaupanju. Nikomur nisem nič povedala nič, samo zjutraj sem vstala in poklicala v tovarno, se zahvalila in povedala, da ne pridem več k njim. Cel dan sem preživela v popolnem miru – tudi ko sem družini sporočila, kaj sem se odločila.
Ulile so se solze in domov sem šla čisto mirna. V popolnem zaupanju. (Irena Pleterski)
Nihče ni razumel, bilo je kar hudo – jaz pa mirna.
Naslednji dan, v petek, sem prejela prvo povabilo v službo, v ponedeljek drugo, v četrtek tretjo. In ugotovila, da sem v enem tednu odklonila tri službe in eno z največjim veseljem sprejela.
GOSPOD JE POSKRBEL.
Več na straneh tiskane izdaje tednika Družina (3/2022).