Tako sem mislil sam, dokler mi niso mladimi v komuni na Razborju pod Lisco (tam sem župnikoval) odkrili še dodatno vrednost omenjenih vrednot. Povzemam njihovo sporočilo:

Naši možgani težijo po ugodnem počutju, sami po sebi nas pritegujejo in usmerjajo k prijetnosti, zato moramo znati ravnati tako, da bomo vedno znova nagrajeni z doživetjem prijetnosti – s hormoni sreče (endorfini; v Mavrici so poimenovani Srečkoti).

Samo zdi se in je utvara, da nas Srečkoti prežamejo, če dobimo vse, kar želimo, če ni potrebno za dosego ciljev vlagati trud in napor, če ni potrebno nikoli na nič počakati in potrpeti. Merilec počutja sicer pokaže zadovoljstvo, a je to izjemno kratkotrajno. Dati otroku takoj vse, kar želi, pomeni dati mu premalo, kajti zadovoljstvo ga bo prežemalo le kratek, prekratek čas. Kmalu mu bo vse »brez veze«.

Nič na hitro in na lahko pridobljeno ne zadovolji dolgoročno. In ker naši možgani hlepijo po dolgoročni potešitvi, bo otrok lažji plen uničujočih substanc pri iskanju ‘zadetka zadovoljstva’. Tako so mi razložili mladi, ki se v komuni učijo (predvsem na osnovah doživljajske pedagogike) kako doseči ‘zadetek’ zadovoljstva na naraven način. Brez poosebljenih veščin, potrpežljivosti, skromnosti, vztrajnosti … ne gre.

Zgodba v Mavrici je izkustvo iz mojega otroštva. Če jo nadaljujem:

Po vsaj mesečnem čakanju je končno le prišel Miklavžev večer. Zanimivo: vsako leto je na ta večer moral oče zamenjat žarnico v prostoru, kamor je prinesel Miklavž darila. S sestro in mamo smo odšli vnaprej v spalnico. In ko sem že vedel, kaj oče počne, ko ‘menjuje žarnico’ (mlajša sestra pa še ne), sem, ko je prišel v spalnico, rekel: »No sedaj pa pojdimo pogledat, kaj nam je Miklavž prinesel.«

»Oče a je vedno odvrnil: »Ne, malce še počakajmo.« Zakaj ni takoj ugodil moji nestrpnosti? Če še ‘malce’ počakaš, te potem, tudi ob skromnem darilu, prežame Srečko mnogo globlje in dolgotrajneje. Resnične sreče se ne da doseči brez veščine potrpežljivosti. Odrasli in otroci: če malce počakamo in če vložimo za hoteno še svoj trud (otroci se pred prihodom Miklavža še bolj kot običajno trudijo za dobro), potem je zadovoljstvo ob pričakovanem resnično veliko.

Podobno velja za vztrajnost. Napor je pač napor in ni prijeten, nas pa nagradi prijetnost po opravljenem naporu. Marsikateri otrok bi se najraje izognil določenim naporom (npr. pisanju nalog, pospravljanju…). Do končanega oz. opravljenega dela ga moramo spremljati toliko časa, da ga bo končno v sprejemanje napora pritegnila nagrada po opravljenem trudu – zadovoljstvo, ki ga prinese Srečko. In ta nagrada je učinkovitejše od npr. čokolade.

In ker ne smem biti predolg, bom omenil samo še odličnost skromnosti. Revščina oz. pomanjkanje je nedopustno in jo je potrebno označiti kot neučinkovito, celo krivično delovanje politikov; vrednota pa je skromnost. Spominjam družine, ki me je obiskala in prinesla s seboj tudi malico (pač vedo, da sem nespreten gostitelj). Iz košarice sta starša dala na mizo tudi majonezo. Ko bi slišali navdušenje otrok: »Majoneza!!!« In sta mi razložila: »Želiva, da se najini otroci vsak dan nečesa razveselijo, zato je majoneza ponujena samo občasno.«

Nuditi otroku vedno poln hladilnik je vzgojna nespamet, zaslepljena z iluzijo, da bo otrok srečen, če bo imel vedno vse, takoj in s čim manj truda. Tako se vzgajajo potencialni odvisniki od uničujočih substanc, ki ‘zadenejo’ takoj in nudijo vse za visoko ceno: za ceno življenja in resničnega zadovoljstva.

Ne razumem, kako nam je postala samoumevna iluzija, da sta za dosego vsega dobrega na tem svetu potrebna znanje in spretnost. Le sreča in zadovoljstvo naj bi nam bila dana brez tega, kar tako sama po sebi. Profesor Janez Oražem nam je študentom večkrat rekel: »Nekateri si rečejo: “Bo že kak.” Potem pa imajo v življenju samo ‘kak’«. Vesel sem, da je Mavrica posvetila temo meseca tudi razmisleku o potrpežljivosti, saj je nepogrešljiva sestavina za pristni okus sreče in zadovoljstva v življenju.